Kako in kako dolgo bi tako partnerstvo delovalo in trajalo, bo treba še videti. Če ostanejo dosledni v svojih zahtevah v pogajanjih s peterko, Luka Mesec in tovariši proračuna ne bodo podprli in brez proračuna se ve, da je vlada gola in bosa, da ne rečem mrtva. Dodajmo še javno negodovanje Mira Cerarja in Alenke Bratušek z opcijo manjšinske vlade, in je razumljiva grenka hudomušnost Marjana Šarca v tvitu, da njegova ne bo manjšinska, ampak vlada 1+5, oziroma da bo LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj.
In medtem ko Šarec menjava prepotene srajce in se verjetno sprašuje, kaj mu je bilo treba podati se v ta cirkus, Janez Janša z družinico lepo počitnikuje. Zagotovo se mu smeji, ko vse to spremlja. Bo šel bivši kamniški župan vendarle do konca, če bo že sprejel mandatarstvo, in tvegal vse tudi s formulo 5+1, torej sestavil vlado, ki bo imela za seboj manj od potrebnih 46 glasov in si bo večino iskala vsakič, ko se bo o določenem projektu dogovorila z Levico? Bo to trajalo pol leta, leto ali dve? Kot sem dejal, že pri proračunu zna vse pasti. Res je, da za njegov sprejem potrebuješ le navadno večino in že vzdržani glasovi Levice bi ji to omogočili, toda po verjetnem suspenzivnem vetu državnega sveta taka abstinenca ne bi več pomagala. Da ne poudarimo, da bi Meščeva deveterica že z vzdržanostjo ali »slučajno« odsotnostjo na prvem glasovanju ob predlogu proračuna z milijardo in 200 milijonov evrov za vojsko hudo ujezila strankino članstvo. Nekdo napoveduje tudi možnost vnovičnega aktiviranja Nove Slovenije, potem ko je videla, da z Janezom Janšo nihče drug noče sodelovati, a tu se zna sesuti vse, ker bi padlo v vodo sodelovanje z Levico in bi popustili živci še komu iz osnovnega peterčka. Potem pa k novim volitvam in k vnovični ter še bolj prepričljivi zmagi SDS.
No, spremljajmo nadaljnjo Šarčevo odisejado, ki je po svoje prava kvadratura kroga. Sicer, resda kot povsem zunanji opazovalec, brez internih in zakulisnih informacij, menim, da levosredinci v pogajanjih z Levico vsaj pri enem od ključnih vprašanj morebitnega polnopravnega partnerstva niso bili dovolj spretni, enako pa tudi Levica. Merim na članstvo Slovenije v Natu in na milijardo in 200 milijonov evrov, ki naj bi jih v naslednjih osmih letih porabili za to, da domačo vojsko okrepimo z dvema bataljonskima bojnima skupinama. Gre seveda predvsem za izpolnjevanje standardov, ki jih terja sodelovanje z zavezništvom.
Levica je prehitro, še preden bi se pogovori sploh začeli, odstopila od zahteve po referendumu o izstopu iz te povezave in direktno napadla proračunski vložek za vojsko. Peterica pa je z veseljem sprejela umik teme o nadaljnjem članstvu v Natu in na vse pretege branila oblikovanje bataljonskih skupin. Morala bi ponuditi Mescu privolitev v povpraševanje naroda o nadaljevanju ali prekinitvi severnoatlantskega članstva – sam menim, da je to nujno po radikalnih in nevarnih spremembah v zunanji politiki ZDA, ob vedenju, da te ostajajo glavni, če ne že edini dejanski usmerjevalec politike zavezništva – in o morebitnem nevtralnem statusu Slovenije po vzoru Avstrije in še katere države EU ter vezati usodo vojaškega proračuna na izid referenduma. Če tega ni storila peterica, bi moral to predlagati Luka Mesec. Opravimo referendum, pa naj vsaka stranka zagovarja svoje, in po njem bomo videli, ali bomo še potrebovali bataljonski skupini. Morda je bil to tudi predlog na mizi, a pisalo se o njem ni.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec
