Namesto, da bi se ukvarjali s podrobnimi analizami materiala iz slik (na podlagi manj kot milimetra vzorca barve lahko s forenzičnimi analizami določijo kje je bila barva narejena, in, bolj pomembno, kdaj), bi se umetna inteligenca osredotočila na sliko kot celoto in detajle, ki jih je moč razbrati. Vsak poteg čopiča, količina barve, tehnika svinčnika ustvarijo namreč nekakšen »prstni odtis« umetnika.
S podrobnimi analizami originalov bi lahko ustvarili bazo podatkov, značilnih za določenega umetnika. »V primeru, da kdo ne bi bil prepričan o izvoru Matissovega dela, bi lahko v kratkem času ugotovil, ali so njegovi dvomi upravičeni. Za to ne bi niti potreboval celotnega dela, zadostoval bi en sam poteg čopiča,« pravi Ahmed Elgammal, ki je na univerzi Rutgers s svojo ekipo ustvaril to tehnologijo.
Podatke o raziskavi je Elgammal s kolegi objavil že novembra lani. Njegova ekipa je preučila dela Picassa, Matissa, Schileja in mnogih drugih znanih umetnikov, in razbrala 80.000 različnih informacij. Potem je algoritem pregledal še detajle o ponaredkih in v 70 odstotkih pravilno ugotovil, da analizirane slike niso originali. Ko jih je analiziral v celoti, je bila njegova natančnost 80-odstotna.
Mnogi umetniki nimajo »individualiziranih« potez
Seveda dela še ni konec. Sistem so namreč testirali na majhnem številu umetnikov in omejenih zgodovinsko umetniških obdobjih. Starejše slike, ki zaradi morebitne restavracije vsebujejo več plasti barv, bodo predstavljale večji izziv. »Seveda to predstavlja problem, a ne takšnega, ki ga ne bi mogli rešiti,« pravi Elgammal.
»Potrebno bi bilo upoštevati tudi različna obdobja in stil, ki ga je umetnik razvil skozi svoje ustvarjanje,« pravi Charles R Johnson, ki uči umetnostno zgodovino na Cornellu. Dodaja, da bi problem lahko nastopil tudi pri določenih umetnikih, ki imajo skoraj neznačilne poteze čopiča. Raziskovalci se trenutno ukvarjajo z impresionističnimi deli, za katere pravijo, da so za analiziranje najtežji izmed obdobij. Upajo, da bodo rezultate lahko objavili prihodnje leto.
