O spominskem projektu Spotikavci, s katerim je Gunter Demnig skozi več kot dve desetletji ustvaril največji razpršeni spomenik žrtvam nacističnega preganjanja, smo že poročali: gre za medeninaste spominske tlakovce z imeni in priimki pobitih, vgrajene v pločnike pred stavbami, kjer so živeli nazadnje. Demnig jih je doslej v 22 državah po svetu namestil že več kot 60.000; v Sloveniji so bili do danes položeni le v Mariboru, zdaj je 23 novih pomnikov nameščenih tudi v Ljubljani, in sicer v spomin na prav toliko judovskih prebivalcev mesta, ki so bili v času druge svetovne vojne odgnani v nacistična taborišča smrti. Potem ko so popoldne na Križevniški 7 položili še zadnjega in s tem simbolno vrnili izgubljene judovske someščane mestu, so v bližnjem Judovskem kulturnem centru odprli še dve tematsko povezani postavitvi, instalacijo Mirana Moharja in Vadima Fiškina ter razstavo portretov avtorja Vuka Ćosića.
Delo 587 slovenskih žrtev holokavsta avtorjev Mirana Moharja in Vadima Fiškina je nastalo posebej za obeleženje tega dogodka in donirano Judovskemu kulturnemu centru. Instalacija je sestavljena iz obsežne grmade žarnic (po ena žarnica za vsako žrtev holokavsta na slovenskem ozemlju) ter zvočnega posnetka imen in priimkov vseh umrlih; postavljena je v zamolklo tišino praznega prostora, kar daje delu še posebno slovesen pridih. Medtem ko se na posnetku počasi berejo imena žrtev, se žarnice na skulpturi skladno z zvokom prižigajo in ugašajo. »Kup žarnic med drugim ponuja tudi asociacijo na podobe, ki jih poznamo iz taborišč smrti, kot so kupi čevljev, očal in drugih reči, ki so pripadale tam pobitim,« pojasnjuje Mohar. »Enako povedna je tudi simbolika svetlobe in teme, zato mislim, da je delo kljub na prvi pogled nekoliko abstraktni naravi razumljivo vsakomur.«
Obiskovalca do omenjene postavitve pospremijo pomanjšani portreti iz plakatne serije Undeleted, v kateri je spletni umetnik Vuk Ćosić v svoji prepoznavni vizualni maniri, torej s pomočjo (tokrat hebrejskih) črk in drugih znakov, rekonstruiral portrete vseh 23 žrtev holokavsta, ki so danes dobile svoja spominska obeležja; plakati s podobami ljubljanskih judovskih meščanov, ki jih je »izbrisala« nacistična norost, so na plakatnih mestih v bližini njihovih nekdanjih bivališč sicer na ogled že dober mesec. »ASCII plakat v mestu deluje bolje kot v galeriji,« meni Ćosić; na velikem uličnem plakatu namreč opazovalec od daleč razločno vidi portret, ki se ob približevanju nato spremeni v besedilo oziroma niz znakov. Ker pa so se skozi čas ohranile zgolj fotografije manj kot polovice izbrisanih judovskih someščanov, je moral Ćosić portrete preostalih poustvariti drugače – s »poetično metodo« digitalne rekonstrukcije, pri kateri je v sodelovanju z Markom Plahuto obraze ustvaril na novo, s sestavljanjem fotografij ljudi z istim imenom ali priimkom iz približno istega obdobja, ki jih je pridobil na spletu. Plakatni portreti na podoben način kot Demnigovi spotikavci opominjajo na izginule someščane in jih vračajo na ljubljanske ulice.
