In zakaj ne bi prevzeli oblasti leta 1945 zmagovalci? Cerkvi ni bilo mogoče zaupati; na Poljskem je odpor organizirala Cerkev, tudi zato je tam tako spoštovana. Kaj pa pri nas? Cilj obeh RTV-govornikov je bil zgolj kriminalizirati partizanstvo in NOB ter napadati ZZB za vrednote NOB in njihove bivše predsednike. Jože Dežman omenja Ivana Dolničarja in Stanonika: kot gledalec bom težko verjel ocenam Dežmana in njegovim ugotovitvam izpred 70 let, če še ne pozna priimka predsednika Janeza Stanovnika, ki je vodil organizacijo ZZB še pred kratkim. Vsem povprek svetujeta branje raznih knjig, jaz pa mu tudi svetujem, naj vzame v roke knjigi Mučeniška pot k svobodi in Domobranski zločini. Kot bivši komunist ju gotovo pozna.

Kakšna neznanska škoda, da sta pozabila omeniti, morda jima je celo zmanjkalo časa, torej da se nista ustavila in bolj podrobno komentirala tudi obdobja 1941–1945. Vse grdobije po njunem prepričanju so počeli partizani in komunisti po vojni. Pobijali so po dolgem in počez, če se izrazim bolj »po domače«. Verjetno pa so spoštovali sklepe velikih treh iz jaltskega sporazuma, da je treba kolaborante kaznovati. Čeprav je madež kolaborantov neizbrisljiv. Za vekomaj.

Sklepam, da sta po priimkih oba Slovenca. Zato me čudi še nekaj drugega. Osebno pravim, da naj gre vsaka vojna, kakršna koli že, tisočkrat k vragu. Napadli so našo, tudi vajino domovino, jo razkosali, požigali cele vasi, v letih 1941–1942 so izselili 60.000 ljudi, tudi s pomočjo domačih izdajalcev, 15.000 ljudi so odpeljali v Nemčijo na prisilno delo in v taborišča, 2860 ljudi so ustrelili po slovenskih zaporih, iz avstrijske Koroške so izselili 917 ljudi, iz ljubljanske pokrajine so odpeljali 25.000 ljudi in napolnili taborišča na Rabu, kje so izginile cele slovenske družine, ali pa v Italijo v Gonars in drugam. Ali za vaju ni tudi zločin nad stotimi obešenimi slovenskimi civilisti v Stranicah pri Frankolovem? Vama je očitno vseeno in verjetno normalno za pobijanje talcev v celjskem Starem piskru, v Mariboru, na Ptuju, v Begunjah, Jasenovcu na Hrvaškem, ki so zverinsko mučili naše duhovnike. Da o domobranskih klavcih na Kureščku in Sv. Urhu raje ne razpredam. Niti z besedo nista omenila klavcev, imenovanih črna roka. Sprenevedata se, da ne vesta, da so pri vsem tem na veliko sodelovali prav ti, ki sta jih največ omenjala in prikazovala kot velike žrtve v povojnih pobojih.

Izvirni greh povojnih pobojev je bil v izdajstvu in sodelovanju z okupatorjem. Pika. Pozabljata omeniti domobransko prisego 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. S čigavim blagoslovom že? Prezrla ali čisto po naključju sta »pozabila« omeniti, kako so okupatorjevi vojaki ločevali in trgali iz materinih rok otroke in jih pošiljali v neznano. Je poleg smrti otroka lahko še kaj hujšega? In tako čisto na koncu v izjavi za javnost Jože Dežman piše, da med drugim o sestrelitvi dveh ameriških letal niti ne govorimo... To morda res ni bilo prav. Kdo ve? Verjetno pa so nam Američani to nekako oprostili, saj je partizanska vojska rešila 812 ameriških in angleških letalcev, ki so bili sestreljeni nad našim ozemljem. Zakaj so se zavezniški letalci tako bali priti v roke domobranskim enotam? Ker so jih takoj predali v roke okupatorjem, ti pa naprej v taborišča smrti.

Škoda, resnično velikanska škoda, da se kljub časovni odmaknjenosti v javni TV-hiši še vedno omogoča, da posamezniki blatijo vse tiste, ki s(m)o se borili za to domovino, od Maistrovih borcev, tigrovcev, partizanov in do nas veteranov iz osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Za to deželo na sončni strani Alp. Včasih se resnično sprašujem, ali bi človek vzel kdaj še puško v roke za branjenje takšnega naroda, kot so omenjena zgodovinar in novinar ter njima podobni.

Srečko Križanec, Štore