Psihoterapevti pojasnjujejo, da so to nesrečne, a žal neizogibne oblastniške deformacije. Jaz sicer pravim: vse lepo, gospa država, samo nikar nas ne ponižuj s tolikšno zagledanostjo vase, kot da je bilo res vse, kar še imamo dobrega, ustvarjeno zgolj z modrostjo trenutne oblasti. In da voda teče od zgoraj navzdol samo po zaslugi naših zaslužnih državnikov. Sam namreč resno dvomim, da bi nam nebo poklonilo vsakokratno oblast šele po skrbnem premisleku, prej bi verjel, da nebo to opravi z levo roko ali da se znajo izbranci kar brez njega zriniti naprej in noter. Brž ko so enkrat oblast, pa postanejo tako pomembni, da ni za njih nobena stvar več predraga in nobeno javno prevozno sredstvo dovolj dobro za udoben prevoz. Pokojni novinar Bogdan Pogačnik mi je pripovedoval, kako je v hotelu Union med intervjujem pomagal pospravljati v kovček švedskemu predsedniku vlade (zdaj prav tako že davno preminulemu Olafu Palmeju), ki je bil pri nas na obisku. Revež se je bal, da se je predolgo pogovarjal in da bo zamudil letalo redne letalske linije na Brniku…

Pa naj še kdo reče, da severnjaki nimajo čudnih navad, poleg tistih o socializmu s človeškim obrazom, ki se mu danes vsi smejijo. Ali pa so bili takrat samo časi tako zelo drugačni od zdajšnjih? Na TV gledam šejke ali predsednike demokracij, ki ne morejo nikamor več brez tako orjaških zračnih plovil, da bo največji vsak čas lahko zložil vanj za na pot še vso Belo hišo z Ovalno pisarno in služabniki vred.

Morda bi lahko o teh navadah kakšno rekli naši razumniki v Zboru za republiko, preden se okužijo tudi naša ministrstva, saj ubogi falcon tega ne bo zmogel, nujno bomo potem potrebovali vsaj še nekaj tovornih antonovov. Pa tudi zato, da razumnikom za republiko ne bi kdo očital, da so samo še rezervno peto kolo, kadar politiki menijo, da ga potrebuje kdo od naših.

Milan Maver, Ljubljana