Žigo Turka vse to predvsem zabava in zadnje dni se je lotil novega projekta. Prebral si je namreč britanski prispevek, ki govori o onesnaženosti oceanov, in si ga razložil po svoje. V članku ugotavljajo, da več kot 95 odstotkov plastičnih odpadkov v morju pride iz desetih svetovnih rek, večinoma iz Kitajske, Indije in Afrike. Pri tem se Žigi Turku ni zdelo pomembno, da omenjene države oziroma celine premorejo največji odstotek svetovnega prebivalstva, obenem pa spadajo med najrevnejša območja, kamor mimogrede odvržejo tudi odpadke z ekološko razsvetljenega Zahoda, v vsakem primeru pa so zaradi revščine in vsakodnevne preživetvene stiske najbrž manj opremljeni s koši za smeti oziroma konceptom ekopotrošništva.
A Žiga Turk je raje poiskal drugačne vzporednice. »Nobena od teh rek ne teče skozi krščanske dežele,« je zapisal in namignil, da imajo kristjani, sicer povzročitelji srednjeveškega higienskega razkroja, preprosto lepše navade. Težko si predstavljamo, da ni vedel, kaj se bo zgodilo – ozmerjali so ga z rasistom in klerofašistom, medtem pa je umirjeno in sproti odbijal vse servirane protiargumente. Dosegel je želeno – ego si je nahranil z jezo nasprotnikov, ljubeznijo somišljenikov oziroma tolažečo mislijo, da njegovo mnenje vendarle še kaj šteje. Večini sveta in celo Slovenije je za to namreč popolnoma vseeno.
N.N.
