V vsej naši politiki je temeljni princip tako imenovani politični realizem, ki pojmuje politiko kot umetnost mogočega, ta pa pravzaprav temelji na razdvojenosti družbe in državljanov, zato naša politika nujno potrebuje razklanost družbe in popolno odsotnost družbenih integracijskih mehanizmov. Več kot jasno je, da je taka politika popolnoma neučinkovita, kar se na sintetični ravni kaže v razvojnem zaostajanju Slovenije, ki jo kar po vrsti prehitevajo države tako imenovanega vzhodnega bloka. Tudi predsednik države zamenjuje simptom (slaba država – neučinkovita politika) z boleznijo (razslojena družba). Vedno znova le z besedičenjem poziva k enotnosti in političnemu sodelovanju. Politično učinkovitost je pri nas, kjer naj bi imeli demokracijo, mogoče doseči le z uresničevanjem koncepta Slovenije, ki je lepo opredeljen v naši ustavi. Ta je bila napisana, ko smo še imeli pokončne državnike, med katere nedvomno spadata Jože Pučnik in France Bučar. Zdaj takih ljudi nimamo, pa čeprav bi jih še kako potrebovali.

Z vso odgovornostjo trdim, da je vsa naša politika pozabila, da mora biti eden najpomembnejših razvojnih ciljev uresničevanje socialnega modela. Enako velja za EU. Kot temelj take politike je solidarnost, ki bi jo naša politika tako rada zamenjala z vzajemnostjo in s tem uvajala ekonomizacijo celotne družbe, kar je tipični znak neoliberalizma. Ta pa nujno vodi v ekstremno desničarstvo in razsulo demokratične družbe.

Solidarnost vsebuje dolgoročno zaupanje vseh državljanov, ki so se prostovoljno odločili za skupno življenje. Solidarnost ni usmiljenje, ki koristi le tistim, ki pomoč potrebujejo. Gre preprosto za celotno družbeno skupnost in njen temeljni konstitutivni element. Splošno gledano je vsa naša politika neoliberalistična in zanemarja tudi vse razsvetljenske ter moralno-etične vrednote. Iz leta v leto smo bližje družbi, v kateri je vsak državljan vsak zase in v stalnem boju z drugimi državljani. Najjasnejši dokaz za to je brezsramno licitiranje najbolje plačanih državljanov za še višje prejemke. Popoln moralni razkroj se nazorno kaže tudi v tem, da zdravniki, ki so zaposleni v javnem zdravstvu in so nedvomno vsaj soodgovorni za take čakalne vrste, ki ogrožajo življenja državljanov, sočasno opravljajo enake storitve v zasebnem sektorju.

Mag. Janez Tršan

Ljubljana