Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zaradi izrečene enotne kazni 30 let zapora vložil Marko Petek, zagovornik morilca Boštjana Koprivnikarja. Zavzemal se je, da bi Koprivnikarju kazen znižali za deset let, pri čemer se je skliceval na sodbo evropskega sodišča za človekove pravice. Vrhovni sodniki se niso strinjali: kot so zapisali, bi bila takšna odločitev v nasprotju z vsemi načelnimi izhodišči o izrekanju (enotnih) kazni, pa tudi v nasprotju z načelom enakosti.
Umor, rop, kartica
Koprivnikar je bil pravnomočno obsojen na 30 let zapora, ker je poleti 2002 skupaj s Simonom Trančarjem umoril 18-letno Zagorjanko Nino Dobrič. V litijskem motorističnem klubu je Koprivnikar napadel nekega moškega in dekle ga je prosilo, naj neha. Ko se je lotil še enega, pa je temu oskrbela rano, ob napadalca pa se je obregnila s »spet ti«. Ko je odhajala, sta se Koprivnikar in Trančar ponudila, da jo odpeljeta nekam, od koder bo lahko štopala domov. Odpeljala sta jo na jaso Pasji britof pri Bregu pri Litiji in jo zverinsko mučila, med drugim sta ji vrat privezala za vlečno kljuko avtomobila in jo vlekla po travniku. Truplo sta odvrgla v Savo.
Poleg tega je bil Koprivnikar obsojen tudi zaradi nasilnega ropa, dobil je štiri leta, in zlorabe bančne kartice (pet mesecev). Za vse skupaj so mu enotno zaporno kazen določili na najvišjih možnih 30 let. Zagovornik Marko Petek se je obrnil na evropsko sodišče za človekove pravice, češ da so mu bile kršene pravice in da po takratni zakonodaji enotna kazen ne bi smela biti višja od 20 let. ESČP je res presodil, da so naša sodišča napačno razlagala člen iz kazenskega zakonika iz leta 2008, ki se nanaša na stek kaznivih dejanj. Ta določa, da mora biti enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, v Koprivnikarjevem primeru torej višja od 30 let, hkrati pa ne sme preseči 20 let. ESČP je sklenil, da bi morala sodišča protislovno določbo razlagati na način, ki je za obsojenega ugodnejši.
»Prekrita pravna praznina«
Zdaj je vrhovno sodišče ponovno pretehtalo zadevo in ocenilo, da zakonodajalec pri sprejemanju zakonika ni uredil izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani. Njegov namen ni bil, da bo za nekatere obsojence enotna kazen nižja od kazni, ki so izrečene za posamezna kazniva dejanja. Gre torej za položaj prekrite pravne praznine, so sklenili. Presojali so, kako naj se v obsojenčevem primeru ta zapolni, in sklenili, da mu je treba izreči 30-letno kazen. Dvajsetletna bi bila v nasprotju z vsemi načelnimi izhodišči o izrekanju (enotnih) kazni, pa tudi v nasprotju z načelom enakosti. Tridesetletna pa se takemu, že kar absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je pravična do obsojenca, ki mu je bila takšna kazen za umor ne nazadnje že izrečena, so sklenili.
Naj še dodamo, da je Koprivnikar s pritožbo na ESČP zahteval tudi 122.600 evrov odškodnine. Sodišče ga je zavrnilo, češ da je »ugotovitev kršitve sama po sebi zadostno pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo«. Pritožba na ESČP in vrhovno sodišče je bila vložena, še preden je bil Koprivnikar pravnomočno obsojen še za en umor – Stojana Kranjca, prav tako s Trančarjem in prav tako poleti 2002. Tudi zanj je dobil 30-letno zaporno kazen.
