Južna Koreja je v primežu epidemije skrivnega snemanja in objavljanja posnetkov na spletu. Stvar je postala že tako huda, da tamkajšnja dekleta pred odhodom na javna stranišča, v slačilnice na bazenih in fitnesih ali oblačilnice v trgovinah skrbno pregledajo, če so kje luknje ali nameščene kamere. V nekaterih primerih so vohunske kamere namestili celo njihovi prijatelji. Južnokorejska policija letno prejme okoli 6000 prijav tako imenovane vohunske pornografije, od tega je 80 odstotkov žrtev žensk.
Britanski BBC je uspel stopiti v stik z eno od žrtev snemanja, ki je želela ostati anonimna. Povedala je, da jo je prijatelj s kamero snemal pod mizo v restavraciji. Ko je to zaznala, je pograbila njegov telefon in ugotovila, da je podobno počel že večkrat. Našla je tudi objave svojih posnetkov v spletnih klepetalnicah in videla komentarje.
Sprva je bila šokirana, nato pa je stopila do policije in zadevo prijavila. Žal se njena neprijetna izkušnja s tem še ni končala. Na policiji so jo namreč začele obletavati skrbi, kaj si o njej mislijo policisti. Preganjal jo je občutek krivde, da je za nastalo situacijo soodgovorna. Zaradi celotne izkušnje s policijo se je počutila še bolj ranljivo, piše BBC. Naposled pa o izkušnji tudi ni želela govoriti s starši, družino ali prijatelji. Da bi bila izkušnja še slabša, je moški, ki jo je snemal, na koncu ostal nekaznovan. Strokovnjaki zato sumijo, da je število prijavljenih primerov zgolj vrh ledene gore resničnega števila žrtev.
Policija veliko išče, a najde bolj malo
To pa ne pomeni, da južnokorejska policija sedi križem rok. Inšpektorica Park Gwang Mi je zgolj ena od policistov, ki se ukvarja s perečim problemom, v preteklih dveh letih pa je pregledala že prek 1500 javnih stranišč v Seulu, a delujočih kamer še ni uspela najti. Kot pojasnjuje Parkova, je kamere skoraj nemogoče najti, saj jih storilci snamejo že 15 minut po namestitvi. Največ kar najdejo, so zato luknje v stenah.
Kljub temu do aretacij prihaja. Od 6465 primerov, ki jih je policija obravnavala lani, so prijeli 5437 osumljencev. Precej manj pa je obsodb, ki so se končale z zaporno kaznijo. Teh je bilo vsega 119 oziroma dva odstotka. Za objavljanje skrivnih posnetkov je sicer predvidena enoletna zaporna kazen oziroma globa v višini 7700 evrov.
Južnokorejski aktivisti opozarjajo, da problem ni zgolj južnokorejski, temveč se zna pojaviti tudi drugje po svetu. Parkova pa opozarja na težave, ki jih pri pregonu zločincev predstavlja mednarodna narava spleta. Za BBC je povedala, da lahko spletne strani s posnetki zaprejo, a se vsebine že hitro preselijo na nov naslov in v drugo državo, kjer takšne vsebine niso izrecno prepovedane. Ko se to zgodi, je preiskavo nemogoče nadaljevati, pojasnjuje Parkova.
