Sicer pa ne vem, ali je beseda mojster sploh umestna. Hlastanje po gizdavo prestižnem videzu naj festivala v naj mestu (kar je edini opaznejši povezovalni vzgib programa) se navsezadnje kar sámo ujema s pojmovanjem umetnosti in kulture pri povprečnem politiku oziroma mestnem veljaku. O tem smo se lahko prepričali tudi ob nedavnem gostovanju tako imenovanih opernih zvezd iz Sankt Peterburga oziroma iz »Mariinijinega gledališča« (kot je pisalo v koncertnem listu!), med drugim ob besedah sanktpeterburške funkcionarke. Z vseh vetrov skrpan in zakotnemu slavju podoben koncert, s katerim je politika prijateljskih odnosov manipulantsko poteptala opero v semenj, je govorka namreč razglasila za nekakšno umetniško darilo Sloveniji.
Človek, ki redno kritiško spremlja ljubljanski festival, se sooča s precejšnjim problemom; zdi se, da o precejšnjem delu programa ni več mogoče pisati kritik. Deli festivalske celote, razpete med najnižje zapeljevanje in elitistične izveske umetnosti, se vzajemno negirajo. Načelne utemeljitve v programu ne premorejo niti veliki (po)ustvarjalci, niti proizvajalci ničevosti s Kongresnega trga, niti zabavniki, niti komorno celovečerni Brahms. Vsi so orodje v hierarhiji moči in oblasti, marionete, zmašene v uprizoritev (zadovoljevanja) javnega interesa.
Kljub vsemu se kaže nekako vračati h glasbi. Izvajalski trojici, ki se je posvetila Brahmsu, se opravičujem. V kritiki festivala pripada Sergeju Krilovu (violina), Aleksandru Knjazevu (violončelo) in Nikolaju Luganskemu (klavir) rehabilitacijska funkcija, saj so dolgoletni gosti prireditve; ta vendarle razvija tudi nekaj daljnosežnejših niti. Prekaljene soliste koncertante smo tokrat doživeli v razmerjih navdihnjenega komornega partnerstva. Z Brahmsom čaka izvajalce glasba latentnih protislovij – hkrati kipeča in strogo oblikovana, prosojna in simfonično bujna, pregledna in zapletena.
Krilov, Knjazev in Luganski so ji »prisluhnili« skozi dialoško razgrnjeno mnogoglasje, s svežino projektnega sestava (ki ga ne načenja rutina), pogosto z ostro kontrastnimi prelomi, vselej z arhitektonskim čutom za formalne celote. Izvedbe so rasle iz zadržanih, pritajenih izraznih leg, ob bogatem tonskem razponu obeh godal, ki pa sta zanihali tudi k pregrobim dramatičnim poudarkom, včasih k megličastemu razpuščanju linij ali pomanjkljivi intonaciji (zlasti Krilov). Kot uravnoteženo občutljivo jedro muzike sem tako doživljal delež Luganskega. Nekoliko nenavadna je bila programska odločitev za vzvratno pot, od skladateljeve pozne zgoščenosti (Klavirski trio op. 101) k bolj pojoče razprtemu gradivu zgodnjega opusa; a nedvomni vrh interpretativne izčiščenosti je prinesla ravno »vmesna« faza (op. 87).
