Že 25 let vodi Eritrejo, bil je na čelu njenega boja za neodvisnost in podobno kot voditelja Sirije in Severne Koreje Bašar Al Asad ali Kim Jong Un tudi on daje pobijati svoje državljane. Vendar je Isaias Afwerki v ospredju pozornosti svetovnih medijev šele zadnjih nekaj tednov, odkar je postal »človek miru«. Po dvajsetih letih sovražnih odnosov s sosednjo Etiopijo zaradi povsem nepomembnih obmejnih območij – vse se je začelo z vojno v letih 1998–2000, ki je zahtevala sto tisoč življenj – sta se namreč državi nenadoma, tako rekoč čez noč, začeli obnašati kot prijateljici in zaveznici.
Začetek blaginje – toda za koga?
Dvainsedemdesetletni Afwerki se je tako nedavno objel z novim predsednikom etiopske vlade Abiyem Ahmedom, ki je dal pobudo za pomiritev, govoril je o bratstvu in spravi, oba pa sta celo jokala od sreče. Eritrejski diktator je ob tem dejal: »To je začetek našega razvoja, blaginje in stabilnosti.« Petmilijonska Eritreja bo stomilijonski Etiopiji, ki nima morja, odslej omogočala izvoz izdelkov preko Rdečega morja. Eritreji pa dogovor prinaša konec politične izolacije, ki je posledica krutosti, skrivnostnosti in paranoidnosti njenega diktatorja Afwerkija. Toda ostaja vprašanje, ali bo to prineslo kaj boljše življenjske razmere za ljudi, kajti Eritreja še naprej ostaja koncentracijsko taborišče za njenih pet milijonov lačnih in zasužnjenih prebivalcev, ocenjuje francoski tednik Le Canard Enchaîné.
Od Clintonove pohvale do totalitaristične nočne more
Ko je leta 1993 prišel na oblast v novonastali državi, ki se je odcepila od Etiopije, so v Afwerkiju mnogi videli politika odprte glave z naprednimi idejami. Tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton je računal nanj, saj ga je označil za »afriškega voditelja novega tipa«. V resnici je Afwerki vse preslepil. Znal je nastopati, imel je karizmo, ustvarjal je vtis skromnega človeka, a so mnogi pozabili, da je bil na Kitajskem ravno v letih »kulturne revolucije«, ki je očitno idejno vplivala nanj, pa tudi po naravi je menda neusmiljen in maščevalen.
Maov učenec je vojno z Etiopijo v letih 1998–2000 in napetosti, ki so se potem nadaljevale, izkoristil za uvedbo enega najhujših totalitarnih režimov, v katerem vsi nadzirajo vse. Na razmere iz najhujših stalinističnih časov spominjajo nenapovedane nočne aretacije (leta 2001 so denimo zaprli ugledna imena boja za neodvisnost), usmrtitve, spodbujanje ovaduštva, ustvarjanje novega človeka, nezmotljivost voditelja, potvarjanje zgodovine ter grozljiva mučenja, s katerimi pokušajo oblasti izsiliti nekakšna priznanja žrtev, ki so pogosto novinarji in drugi kritiki režima. Totalitarna eritrejska država tako povsem nadzira svoje prebivalce, za kar uporablja kruto nasilje, pred katerim nihče ni varen. Celo ministri in igralci nogometne reprezentance pobegnejo, ko se jim ponudi priložnost.
Zasužnjena nacija
Ob nevarnosti vojne z Etiopijo je Afwerki praktično zasužnjil celo nacijo, ko je uvedel služenje vojaškega roka, ki traja od 16. do 40. leta starosti – s hudo disciplino in urjenjem v največji vročini. Če je vojak neposlušen, ga denimo zvežejo in namočijo v mleko in sladkor, da privabijo žuželke. Vsak državljan tako 25 let služi totalitarnemu režimu, tudi s tlako, kot bi lahko imenovali javna dela vojakov, obenem pa so podvrženi strogi indoktrinaciji. Oficirji mladim rekrutom določijo poklic, ne da bi jih vprašali za mnenje. Najhuje pa je najbrž za mlade Eritrejke, ki še niso poročene in morajo zato v vojsko, v vojašnicah pa so žrtve posilstev. Zaradi vsega tega je doslej v Evropo zbežalo 400.000 mladih Eritrejcev. Vsekakor bi lahko številne eritrejske žrtve, ki jih je med utopljenimi begunci poleg sirskih največ, Evropo spomnile na veliko večje število žrtev Afwerkijevega režima – mrtvih in živih.
