Pogovarjala sva se tako, da sem v Ljubljani pila zgodnjo jutranjo kavo, on v Renu v ameriški zvezni državi Nevada pa kozarec vina v poznem večeru. Med mestoma je namreč devet ur časovne razlike. »To je res zapleteno, predvsem pri vzdrževanje stikov s Slovenijo,« je pripomnil Uroš Kogal, nekdanji slovenski reprezentant v deseteroboju iz Maribora, zdaj kondicijski trener na univerzi Sierra Nevada College v Nevadi. Največ dela s smučarji, nogometaši, zdaj sodeluje pri nastajanju univerzitetnega tekaškega programa.
Zanimivo je, da je bilo na tej univerzi že nekaj Slovencev, predvsem smučarjev. Tam je študiral in treniral tudi Urban Planinšek, ki je zdaj vodja ruskih smučarskih reprezentanc, športne programe te univerze pa je dolga leta vodil Branko Žagar.
Uroš Kogal pravi, da ni bilo lahko, ko se je pred dvema letoma skupaj z ženo Anjuško in otrokoma odločil za selitev čez lužo. Prav družina je bila eden glavnih razlogov za selitev. Po koncu športne kariere je delal kot športni učitelj na šolah. Ker pa je imel bogate športne izkušnje in veliko znanja, so ga za pomoč prosili številni športniki, zato je postal športni kondicijski trener. »Toda to je delo, v katerem si dolgo ločen od družine. Po nekaj mesecev me ni bilo doma. Ko je bil sin star pet mesecev, sem ga skupaj videl le dva meseca. Zavedel sem se, da bo treba nekaj spremeniti,« danes razmišlja o odločitvi za selitev. Vedel je, da je univerzitetni šport v Ameriki izjemno razvit, in začel je iskati možnosti, da bi delal tam, saj bi tako imel več časa za družino.
V posojilnem krogu
Kmalu se je družina spopadla z novim izzivom: kako v tujini začeti novo življenje. Najprej so si morali poiskati stanovanje. »V Ameriki je to poseben postopek, najprej te preverijo agenti za nepremičnine, raziščejo tvojo zgodovino najemanja stanovanj, ali si reden plačnik ali so bile kakšne težave. Vse to se namreč zapiše in shrani v tvojo najemniško zgodovino, na podlagi katere te ocenijo kot najemnika. Mi pa nismo imeli take najemniške zgodovine, zato so bile naše možnosti najema sprva omejene,« je opisal iskanje novega doma. »Veste, tu je vse – od tega, v kateri hiši boš živel, do tega, kateri avto boš vozil – odvisno od kreditne ocene posameznika,« je dodal.
In o tem v Sloveniji res ne vemo veliko. Na kreditno oceno vpliva to, koliko kreditnih kartic imate, koliko osebnih računov, kolikokrat ste zamudili s plačilom obrokov kreditnih kartic, hipoteke ali zdravstvenega zavarovanja. »Presenetljivo je, kako so Američani ujeti v kredite. Popolnoma normalno je, da so ljudje zadolženi za nekaj 10.000 dolarjev. Tu celo živijo na kredit zato, da si potem lahko sposodijo še več denarja. Banke uporabnikom same pošiljajo kreditne kartice z visokimi limiti. In ker odplačujejo le obresti, imajo čez nekaj let še enkrat več dolga.«
Poleg kreditne zadolženosti se je pri Američanih izkazalo za resnične kar nekaj stereotipov, ki jih je Uroš poznal iz filmov. »Eden od stereotipov, ki nas je bolj presenetil, je velikost: v Ameriki je vse večje – večji so kozarci za kokakolo, večje so hiše, večji so avtomobili, manjše je edino pivo, tu je v steklenicah po 0,33 litra.«
Prelepa narava, a vse dražje nepremičnine
Uroš z družino živi v Renu v Nevadi. Mesto slovi po igralnicah in se postavlja s sloganom, da je najmanjše veliko mesto. V zadnjih letih se še povečuje. »Reno je eno izmed mest v ZDA, kjer je največ priseljevanja. Cene nepremičnin so se v šestih letih zvišale za sto odstotkov,« pravi. Razlog za priseljevanje je v tem, da je Kalifornija izjemno draga, zato so se prebivalci začeli seliti bolj v notranjost, najprej v Sacramento, zdaj tudi v Reno. »Tu, kjer živimo, so v pol leta zgradili dvajset hiš, nameravajo jih še štirideset. To pove vse o tem, kako hitro se povečuje število prebivalcev v mestu,« je opisal. V mestu se zvišujejo le cene nepremičnin, ne pa tudi standard: »Res je, da je tu največja tovarna Tesla Motors, a je le tovarna, ne pa razvojni oddelki. Prišel je tudi Amazon, kar pa so tako ali tako le skladišča. Tudi Google je napovedal, da bo prišel v mesto, in že ob njihovem lanskem nakupu zemljišč so se cene nepremičnin ponovno dvignile. Tehnološki velikani kupujejo velika zemljišča, ker je tu polpuščava in so cenejša, mislijo si, da bo prej sli slej do njih prišla tudi infrastruktura.«
Čeprav je mesto v taki ekspanziji, je Uroš nad okolico navdušen. Pokrajina je polpuščavska, toda Reno je na višini 1500 metrov, univerza, na kateri dela, pa leži ob jezeru Tahoe na višini 1900 metrov: »To je res za marsikoga presenetljivo, ker se v Sloveniji na tej višini začnejo iglavci, tu pa stoji celo mesto. Okolica še višje v gorah ob jezerih je čudovita, neverjetna pokrajina. Z družino tam preživimo veliko prostega časa.«
V mladi družini sta zdaj dva mlada člana. »Z ženo se še vedno sprašujeva, ali sva ravnala pravilno, da sva otroka odtrgala od starih staršev in Slovenije, kjer je življenje vsaj za otroke kakovostnejše.« Izkazalo se je namreč, da so slovenski vrtci v primerjavi z ameriškimi res vrhunski. V Ameriki so dobri vrtci le zasebni, ti pa so dragi: »Stanejo okoli 1200 dolarjev na mesec, in to brez hrane. Najbolj me je šokiral odnos do hrane v vrtcu – če otrok v vrtec prinese prigrizek, ki ga je treba pogrevati več kot minuto in pol, vzgojiteljice tega ne bodo naredile. Zato otroci večinoma jedo le krekerje.«
Uroš pa je dodal, da je iskanje vrtca in šole za otroka še zapletenejše, kot je iskanje stanovanja: »Celo cene hiš so vezane na to, ali so v dobrem šolskem okolišu ali ne.«
Kljub temu Uroš Kogal z družino razmišlja, da bi v Ameriki ostal. Odločen je, da bo nadaljeval kariero športnega trenerja v sistemu ameriškega univerzitetnega športa: »Začeli smo postopek pridobitve zelene karte. Slovenija nam je še vedno blizu, toda zdi se nam, da je v Ameriki več odprtih možnosti. Če nekaj znaš, lahko hitro napreduješ, ne da bi ti kdo metal polena pod noge.«
