Zagovornik nemških interesov, ameriški odvetnik Jeffrey Harris, za zdaj še ni izpodbil nove tožbe v imenu ljudstev Herero in Nama, ki so ju nemške kolonialne oblasti v tedanji Zahodni Afriki v letih od 1904 do 1908 skoraj iztrebile. Newyorška sodnica Laura Taylor Swain je po torkovem ustnem zaslišanju, ki se ga je udeležilo okoli 50 predstavnikov omenjenih ljudstev, namreč sporočila, da bo odločitev o pristojnosti za reševanje spora med vlado v Berlinu in potomci etničnih skupin na jugozahodu Afrike, ki so bile zdesetkane med nemško kolonizacijo, sporočila naknadno. Ni pa določila, kdaj.
Predstavniki obeh ljudstev so na ameriškem sodišču v Washingtonu že leta 2001 vložili civilno tožbo zaradi genocida, v katerem je po različnih podatkih po zatrti vstaji proti kolonizatorjem zaradi izgona v namibijsko puščavo in pozneje v koncentracijskih taboriščih umrlo do 100.000 pripadnikov ljudstva Herero, 10.000 pa iz vrst manj številnega ljudstva Nama. V tožbi so zahtevali odškodnino od nekaterih nemških podjetij, ki so izčrpavala kolonizirano jugozahodno Afriko oziroma današnjo Namibijo, med njimi tudi od Bundesbanke, repatriacije pa so zahtevali še od nemške vlade. Tožba je romala vse do ameriškega vrhovnega sodišča, ki je ni vzelo v obravnavo, končalo pa se je z ugotovitvijo, da tamkajšnja sodišča za civilnopravni odškodninski proces niso pristojna.
Nov poskus, tokrat s skupinsko tožbo
Vekuii Rukoro in Johannes Isaack, vrhovna poglavarja obeh namibijskih ljudstev, ter vodja združenja Hererov v ZDA Barnabas Veraa Katuuo so tako januarja lani vložili skupinsko tožbo v imenu obeh ljudstev, utemeljeno na leta 1976 sprejetem ameriškem zakonu, ki v določenih primerih omogoča tamkajšnjim sodiščem voditi procese proti suverenim državam. Kenneth McCallion, ki vodi postopek, zatrjuje, da se Nemčija ne more sklicevati na suverenost, ker genocid predstavlja kršitev mednarodnega prava, tožniki pa ji poleg tega očitajo še krajo in razlaščanje v času, ko je bila jugozahodna Afrika nemška kolonija.
Ovinkarjenje Berlina okoli genocida
S torkovim zaslišanjem je pravdni postopek znova obujen. Berlin bo moral v njem pojasniti svoje stališče do očitanega nemškega genocida nad ljudstvoma Herero in Nama, pri čemer je do zdaj iskal razne obvoze. Med drugim je ugotavljal, da v času pomora, ki ga je ukazal general Lothar von Trotha, ni bilo zakonodaje, ki bi mu pripisala zločin ob streljanju upornikov in izgonu celega ljudstva v skoraj zanesljivo smrt v puščavi ter ob nameščanju Hererov in Namov v taborišča. Konvencija o genocidu, sprejeta leta 1948, je (tudi za Nemčijo) v prihodnost in ne preteklost usmerjen dokument, zato je tudi nemški odvetnik Harris v torek pričakoval zavrnitev tožbe. Ob tem je vztrajal, da so dogodki izpred dobrih sto let stvar pogajanj med zdaj suverenima državama, ki sicer potekajo že več let in so leta 2004 prinesla opravičilo tedanje nemške ministrice za gospodarski razvoj Heidemarie Wieczorek - Zeul, kar pa je bilo predstavljeno kot njeno osebno stališče. Nemčija, kjer je bilo opravičilo za kolonialne zločine v Namibiji tudi tema lanskih volitev, uradno še naprej vztraja, da je to temno poglavje njene zgodovine že dodobra prekrito z izdatno denarno in razvojno pomočjo, ki jo je od nje po osamosvojitvi leta 1990 prejela Namibija.
