Mazohistka ni roman o mazohistki, ampak o Nadeždi, fiktivni posvojenki tistega, ki je mazohizmu dal ime, torej avstrijskega pisatelja Leopolda von Sacher - Masocha. Nadežda ima zelo romaneskno usodo: pisatelj jo je posvojil in ji takoj prilepil romantično nalepko volčjega otroka (nahajamo se sredi 19. stoletja, v času prvih znanstvenih raziskav o razmerju med dednimi in socialnimi vplivi na človeka), četudi je bila najdena le dan ali dva po rojstvu, hkrati pa jo je v skladu s svojim panslavizmom definiral kot Slovanko. Ta konstrukt o udomačeni divjakinji jo spremlja skozi otroštvo, kot mladoporočenko na njeni prvi dunajski zabavi pa jo nekaj pomembnih gospodov popredmeti skoraj na raven divjakinje, ki je še nižja od tiste, ki sicer pripada ženskam. Obtežena tako ni le s »slovesom« perverznega očeta in provincialke v velemestu, ampak je »okužena« tudi z njegovim mazohizmom, je torej bolnica. In ker smo v času Freuda, Nada ustreže pričakovanjem gospodarjev: ob očetovi smrti prvič zapade v afonijo, ki je psihoanalitični simptom histerije par excellence: ostane brez glasu, dobesedno.
Peratova, sicer pesnica in publicistka, v svojem romanesknem prvencu torej hodi po brazdi literature, ki skozi feministično optiko za nazaj dopolnjuje zgodovino...