Ko je v oddaji, v kateri je »zgodovinar«, ki je zasedal visoke politične položaje v bivšem režimu, v svoji maniri z neresnicami problematiziral naše partizansko gibanje in NOB, mu je predsednik ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek odgovoril s protestom, na katerega mu je generalni direktor RTV SLO Igor Kadunc v precej »pahorjanski« maniri (veliko besed brez vsebine) tudi odgovoril. V njegovem odgovoru je razumeti rahlo presenečenje nad protestom proti tej oddaji, češ kaj se razburjate, saj se ni zgodilo nič takega, kar bi nam lahko očitali. Saj smo javni zavod z vrhunskimi novinarji, prežetimi z najvišjimi standardi novinarske etike, pa še pravi naslov za očitke nisem. Ob rob tej izjavi sodi moje prepričanje, da taka programska politika razvrednoti delo številnih novinarjev RTV, ki jim je poklicna novinarska etika prvi postulat.
Zadnje polemike o nevzdržni programski politiki RTV potrjujejo moje prepričanje, da je naša nacionalka z intervjujem z Jožetom Dežmanom presegla dovoljene meje. Nazorno je to pokazala izjava strokovnjakinje Svetlane Slapšak v rubriki Nepreslišano (Dnevnik, 30. 7.), katere prvi del citiram: »Janša je kadrovsko onesnažil državno televizijo in nenehno zahteval še več in več 'uravnoteženosti'. Namesto da bi ga državna televizija dala na črni seznam tisti trenutek, ko je izjavil, da ne plačuje tega državnega servisa, in enako svetoval vsem državljanom, so ga njegovi agenti na televiziji ves čas vabili, mu dajali besedo in možnost, da na primer izjavi, da ima roke še zmeraj lepljive od rokovanja s takratnim predsednikom vlade Pahorjem.«
Oddaja Možine in Dežmana je produkt slovenskega osamosvojitvenega procesa, v katerem je cela vrsta bivših komunistov naenkrat na polno obrnila ploščo. S te strani plošče prihajajo nekateri pojavi, ki Sloveniji ne dovoljujejo pravega napredka: korupcija velikih razsežnosti, katerih temelje je zakoličila orožarska afera, in nikoli pojasnjeno izginotje velike količine denarja, 26.000 izbrisanih, za katere moramo plačati visoke odškodnine, ljudje, ki javno povedo, da ne plačujejo prispevkov za naročnino RTV in k temu pozivajo naročnike, dobivajo pa vedno samostojne, najboljše termine v političnih oddajah te iste televizije, v katerih ne izpustijo možnosti za obračune s političnimi nasprotniki, ogromno ljudsko premoženje, ki so ga Cerkvi podarili osamosvojitveni mogotci, prvaka stranke v parlamentu, ki mu je evropska institucija prepovedala vstop vanjo. In tako dalje.
Ob teh številnih esencialnih temah slovenske družbe nam razpredanje generalnega direktorja v odgovoru Titu Turnšku ne daje upanja, da bo v politiki RTV SLO v prihodnje kaj drugače. V dokaz je direktorjeva navedba, kako je avtor sporne oddaje izkušen novinar, zavezan poklicnim merilom in načelom novinarske etike ter celo bivši direktor televizije, ki deluje na podlagi programskih standardov. Sem morebiti v zmoti?
Jožef Martini, Ljubljana
