Ko se po serpentinah z Vršiča spuščate proti Trenti na levi strani zgolj opozorilna tabla pod vznožjem Kukle nakaže na vrt, ki pod vršaci skriva lepoto, vidno le tistim, ki jo pogledajo z odprtimi očmi. Vrt Juliana, ki se razprostira na dobrih 2500 kvadratnih metrih, je na tej lokacijo že od same ustanovitve leta 1926. Tu najdemo rastline iz Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp, Furlanskega hribovja in predalpskega sveta, nekaj pa jih je tudi iz Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. »Kar 99 odstotkov rastlin v vrtu je naših, slovenskih, na manjšem delu, levo od vhoda, pa rastejo tuje vrste iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, z Atlasa in Kavkaza. Večji del teh rastlin je tu že od samega začetka, v vrt pa jih je prinašal sam ustanovitelj, v Trstu rojeni Albert Bois de Chesne, ali njegovi prijatelji, ki so ga obiskovali,« pove Klemen Završnik, vnuk prvega vrtnarja v Juliani Antona Tožbarja.
Tako ostajajo jedro zbirke rastline, ki so se v vrtu ohranile dobrih devetdeset let, in tiste divje naravne vrste, ki jih prav tako najdemo v naravi. »Ni ne kultivarjev ne na novo nastalih form. Glede na finančna sredstva gremo nekajkrat na leto na teren, da v vrt prinesemo žive rastline,« pove sogovornik, ki doda, da jih najlažje najdejo prav v času cvetenja. »Če čas dopušča, v maju obiščemo Kras, julij in avgust pa je rezerviran za visokogorje.« A s tem, ko rastline naberejo prav pred cvetenjem ali v času cvetenja, tvegajo, da se bo rastlina v vrtu težje prijela. »Prav tako imamo težave s prenašanjem rastlin z višjih nadmorskih višin v nižji pas, torej na 800 metrov, kjer leži Juliana. Tako se lahko seveda zgodi, da določenih vrst rastlin kljub našemu prizadevanju v vrtu žal ni.« A da ne bo pomote – Klemen Završnik in njegovi kolegi imajo na območju Triglavskega narodnega parka, kjer je nabiranje rastlin prepovedano, od agencije za okolje posebno dovoljenje. »Tudi druge redke rastline ščiti direktiva Natura 2000. Prav tako je zunaj Triglavskega narodnega parka nabiranje redkih rastlin za osebne namene omejeno.«
Od maja do junija v vrt vsak teden
V Juliani ni vsega, kar raste v slovenskih Alpah. V evropskih Alpah uspeva 4500 rastlin, v slovenskih kakšnih 2000 rastlin, v Juliano pa se je posrečilo presaditi kakih 450 alpskih rastlin, preostale so kraške, tujke. Zato se vprašanje o najlepši rastlini sogovorniku zdi precej nehvaležno. »Vsakemu od 5000 obiskovalcev, ki jih pride na leto v park, bi radi odgovorili in jim vcepili odgovor na pogosto vprašanje, na katerega tudi sam dobim kurjo polt – vrt je zagotovo najlepši spomladi, od sredine maja do konca junija. Takrat bi morali v vrt priti vsak teden. Pozneje, poleti in jeseni, pa ga pridemo obiskat na dva do tri tedne, ko je v vrtu rastlin, ki cvetijo v tem času, manj,« pove Zavašnik, ki poudari, da se trudijo vrt predstaviti kot butično celoto, ki ni zanimiva le v času cvetenja. »Veliko rastlin je zanimivih, preden nastavijo cvetove oziroma socvetja, nekatere so najlepše, ko imajo plodove. K bogatemu skupku rastlin, imamo več kot 600 vrst, spadajo tudi najrazličnejši tipi žuželk,« pove sogovornik, ki nekoliko cinično, pa vendar na mestu še pripomni: »Tisti, ki bo prišel te dni v Juliano in iskal cvetove živo rumene, vijolične in modre barve in ne opazil niti ene žuželke, si bo vrt razočaran ogledal v desetih minutah.« Omenimo, da je vstopnina za obisk vrta simbolična, le nekaj evrov, kar nekaj ljudi pa pričakuje, da bodo vrtnarji s pritiskom na čudežni gumb prikazali instantno sliko, ki si jo lahko v poletnih mesecih kadar koli ogledajo v visokogorju.
Najbolj iskani planika in zoisova zvončnica
V Juliani imajo kar 80 odstotkov tujih gostov. »Pretežno so to Nemci, Avstrijci, maja opažamo tudi nekaj slovenskih učencev, a vsako leto manj,« pove sogovornik, ki ga med pogovorom prekine skupina starejših Francozov, ki opremljeni z beležko in fotoaparatom park odkrivajo že nekaj ur. Predvsem domači obiskovalci, tudi nemško govoreči gostje, vprašajo po planiki, ki je v Juliani že odcvetela. »Res, da gre za izredno lepo rastlino, prav tako redko in zaščiteno. Vendar pa je v našem vrtu še toliko drugih lepih cvetlic, ki jo lahko upravičeno prekašajo,« pove Završnik. »Tudi tisti, ki prepotujejo vso Evropo, da bi jeseni videli zoisovo zvončnico, zaščitni znak našega botaničnega vrta, bodo razočarani,« pove sogovornik, ki se iskreno trudi, da bi ljudi ozavestil, da je narava čudovita ne samo pomladi, ampak tudi pozno poleti in jeseni. Tudi sicer jim v naravi zaščitena zoisova zvončnica dela v vrtu težave, saj slabo oziroma sploh ne uspeva. »V prihodnjih letih jo bomo poskušali vzgojiti še na kakšen drug način, pogovarjamo se tudi s fakulteto,« pove sogovornik, ki razlog išče v mikroklimi, ki se je v vrtu spremenila do te mere, da uspevanje te rastline ni več samoumevno. »Rastlina zdrži le eno sezono, zavedamo pa se, da jo enostavno moramo imeti v vrtu,« pove sogovornik, ki med sprehodom med skalnjaki opozori na travniško krvomočnico, alpsko možino, čudovit cvet svilničevolistnega encijana, na kraški alpski glavinec in na že skoraj izumrlo črno čmeriko ter mnoge druge rastline. »V gorah sta dva letna časa združena in vse cveti, v vrtu pa smo že skoraj v poznem poletju in ogromno rastlin je že s plodovi.«
Dela v vrtu nikoli ne zmanjka
Čeprav se zdi, da se skalnjaki in gredice same zaraščajo in da vrt vrtnarja – poleg Klemena so letos zaposlili še Martino – ne potrebuje, sogovornik odgovori, da Juliana potrebuje njihovo pomoč, največ prav v spomladanskih mesecih. »Da vzdržujemo razmerje med divjino in solidnim prikazom rastlinskih vrst, je treba poprijeti za orodje. Poleti malo manj, ko tudi plevel in rastline umirijo svojo rast,« pove sogovornik, ki pripomni, da njihovo delo po nekaj urah pogosto ni več opazno.
Na določenih mestih se morda zdi, da je kljub tablicam, kjer je napisana vrsta rastline (tudi njeno latinsko ime), težko določiti, za katero rastlino gre. »Kakšne rastline so morda že odcvetele, prav tako so nam pri določenih rastlinah nadzemni deli, ki odmrejo, nevidni,« pove Završnik, ki prav tako pripomni, da sta vrtnarja v vrtu vsakemu radovednemu obiskovalcu vedno na razpolago za odgovore na njihova vprašanja. Predvsem pa obiskovalcem polagata na srce, da je treba v vrt priti pogosteje in imeti široko odprte oči. »Zavedamo se, da je težko preklopiti iz povprečnega mestnega življenja, da poleg rastlin zaobjamemo še žuželke in da smo pripravljeni videti širšo sliko, ki jo vrt ponuja. V nasprotnem primeru ta lokacija ni prava,« pove Klemen Zavašnik, ki obiskovalcem Trente v tem primeru svetuje obisk visokogorja, kjer je te dni zagotovo veliko bolj pisano, ali pa skok v prijetno hladno Sočo.
