Kraj je bil poseljen že v prazgodovini. Si lahko predstavljamo prevzetost takratnega človeka, ki ga je nerazložljiva sila gnala za soncem in je, kot je bilo videti, za njim prispel na konec? Je zrl proti obzorju tako kot danes zremo v druge galaksije? Kaj je občutil pred »nedoumljivo razsežnostjo, ki se na horizontu spaja z nebom in izginja v neskončnost«, kot je nekoč zapisal moj profesor?

Pred koncem rta stoji zapuščeno zavetišče za romarje. Dolgo in ozko dvorišče zapira razkošno pročelje cerkve, zgrajene v 15. stoletju. Skoznjo vodita dva obokana hodnika, za njima

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.