Najprej nas na splošno seznani: »Od naših novinarjev, še posebej tistih z dolgoletnimi izkušnjami tudi na uredniških položajih, pričakujemo, da so pri svojem delu odgovorni, premišljeni, načelni in zato tudi v pretežni meri samostojni.« Kaj to pomeni? Če prevedem, kot sama razumem: »Novinarji so pretežno samostojni in sami odgovorni za svoje delo. Ne krivite mene, nisem odgovoren za to.« Ga je potem bolje preskočiti in se obrniti na glavno urednico informativnega programa Manico Janežič in jo vprašati, če se ona počuti odgovorno za ta intervju?

Obljublja pa, da bodo preverili, »ali so bila v oddaji morda kršena poklicna merila in načela novinarske etike.« Ni dolgo tega, ko se je vodstvo RTV Slovenija hipno odzvalo z izjavo o komuniciranju zaposlenih na družbenih omrežjih. Pa tiste situacije sploh ne moremo primerjati s posledicami aktualne. Bila sem prepričana, da profesionalni novinar »kontrolira« svoja ideološka stališča, da ne izreka svojega mnenja, ki je lahko posledica enostranskih pogledov, intervjuvanca pa le spodbuja (in ne izziva) in mu ne polaga pričakovanih odgovorov v usta. Kaj pa kultura dialoga in strpnosti? Se vam ne zdi, da bi profesionalni novinar lahko prekinil, preusmeril žaljivi žargon svojega gosta, namesto da izžareva odobravanje?

Glede oddaje pa direktor najprej napiše splošno osebno stališče: »V primeru pa, da je tema pogovora strokovnega ali celo polemičnega značaja, pa sem sam bolj naklonjen oddajam z več sogovorniki, ki lahko izražajo različna stališča na določeno temo, da si lahko gledalec ustvari bolj objektivno sliko.« (Seveda, zdi se mi, da je tako stališče zapisano tudi v poklicnih merilih in načelih novinarske etike.) Sprašujem pa se, ali lahko s tem misli tudi na »uravnoteženo omizje«: dva gosta za reinterpretacijo zgodovine in dva proti njej. Gledalci pa naj si ustvarijo objektivno sliko?

O samem intervjuju z Dežmanom pa pravi takole: »Odzivi na vsebino oddaje (samo na MMC je bilo več kot 350 komentarjev) kažejo, da ima javnost glede v pogovoru obravnavane tematike zelo različna mnenja, kakor tudi pri nekaterih pomanjkljivo poznavanje problematike.« Se vam ne zdi, da pri tem trčimo na vlogo in poslanstvo RTV? Ali to pomeni: če ima javnost o temi različna mnenja, potem je vseeno, če RTV dopušča neresnice, žalitve in potvarjanje zgodovine, ker del javnosti vedno »zadovolji«?

Glede Dežmanovih stališč se nič ne izreče. Sprašujem g. Kadunca: ali menite, da ima Dežmanova (in novinarjeva) interpretacija preteklosti zvezo z resnim zgodovinarskim delom? Ali ni z novinarjevo pomočjo izrabil oddajo za blatenje partizanskega gibanja? Se ne dogaja že odkrita reinterpretacija zgodovine tudi z vašo pomočjo?

Posamezne Dežmanove besede zanj pogojno pomenijo žalitev: »Tudi sam sem zasledil, da je dr. Dežman izrekel besede, ki bi lahko pomenile žalitev konkretnih oseb.« Za te žalitve se lahko toži intervjuvanca. (Verjetno tudi RTV, ki je oddajo predvajala). Pričakovala bi, da bi generalni direktor zmogel in rekel: »Obžalujem, se opravičujem…« A kaj ko bi nas s tem spomnil tudi na odgovornost »njihove hiše«.

Na koncu nakaže razmišljanje o spremembah: »Ta me je že obvestila (M. Janežič), da meni, da bi veljalo tematiko vojnega in povojnega dogajanja, ki še vedno tako globoko in presunljivo deli našo družbo, temeljito, odgovorno in celovito obdelati... Da skupaj najdejo najboljšo obliko za uresničitev te naloge,« in potem nam deli še svoje obljube.

Smo lahko zadovoljni? Mene »leporečenje« navadno ne potolaži. Verjetno pogosto bolj potolaži »avtorje« same. Zanje lahko predstavlja izhod, da ni treba nič konkretnega reči ter narediti »tukaj in zdaj«.

Polona Jamnik, Bled