Težko bi lahko očitali malezijskim oblastem, da niso naredile vsega, kar omogoča sodobna tehnologija, da bi razjasnile usodo poleta letala MH370, ki je izginilo pred dobrimi štirimi leti. Dolgo in težko pričakovano poročilo o tem, kaj so ugotovili iskalci in preiskovalci, spisano na 1500 straneh in predstavljeno danes v Kuala Lumpurju, ni svojcem 239 potnikov na krovu in oblastem, ki raziskujejo dogodek, prineslo mirnega spanca in ni prineslo odgovora na eno največjih sodobnih enigem: kje je letalo, kaj se je zgodilo in kdo oziroma kaj stoji za izginotjem. Nova malezijska vlada, ki je nastopila maja in je v zvezi z izginulim letalom napovedala popolno transparentnost, vključno z objavo poročila uradne, 19-članske preiskovalne ekipe, v kateri so tudi tuji strokovnjaki, je sicer držala obljubo. Danes je izdala poročilo, iz katerega pa je mogoče izluščiti zgolj, da domnevajo, da je letalo oziroma njegove razbitine nekje na dnu južnega Indijskega oceana. Preiskovalci so namreč letalo iskali na 120.000 kvadratnih kilometrih Indijskega oceana, a brezuspešno. Iskalno operacijo, ki so jo vodili Avstralci in ki je bila doslej največja v zgodovini letalstva, so ustavili januarja lani. V iskanje se je nato v začetku leta podalo ameriško podjetje Ocean Infinity na podlagi dogovora »nič najdenega, nič plačila«. Izginulo plovilo so po morskem dnu iskali z visokotehnološkimi brezpilotnimi letali, a so operacijo končali, saj jim ni uspelo najti ničesar.
Napake so našli, a pojasnil ne
Doslej so po poročanju DPA na različnih obalah našli 27 kosov ostankov letala, po poročanju francoske agencije AFP pa so le trije potrjeni kot deli izginulega letala. V javnosti je zakrožil niz teorij o tem, zakaj je letalo izginilo: od nesreče, ugrabitve, samomora pilota do teroristične zarote. Strokovnjaki pravijo, da je glede na najdene ostanke letalo verjetno razpadlo v zraku: kje, kdaj in zakaj pa še vedno ostaja v območju znanstvene fantastike.
Ugotovitve, da se je nadzorni stolp na letališču v Kuala Lumpurju prepozno odzval na spremembo smeri poleta, kar je bila lahko posledica zgolj namernega posega v začrtano traso, o izginotju letala z radarjev in o tem, da so predolgo čakali na to, da bi obvestili vietnamske kontrolorje poletov, govorijo o neusklajenosti teh služb, ne dajejo pa odgovora, kaj se je dejansko dogajalo. Preiskovalci pravzaprav ne dvomijo o samo eni stvari: pilot in kopilot sta bila dobro spočita in nista bila pod psihičnim, finančnim ali čustvenim pritiskom, zato je najbližja možni sprejemljivi razlagi teorija o nasilnem prevzemu letala in pretrganih komunikacijah s kontrolnim stolpom. A to je samo teorija, za katero ni dokazov.
Svojci potnikov so razočarani. Dvakrat. Prvič, ker vse raziskave, skupaj z iskanjem ostankov z izjemno sofisticirano podmornico, niso našle kraja, kjer bi letalo lahko bilo, in drugič, ker po štirih letih in obsežnem poročilu ne vedo, kje so in kaj se je zgodilo z njihovimi najdražjimi.
