Preberite tudi intervju s kokošjo Elizabeto: Življenje za umetnost?
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova so pred nedavnim odprli skupinsko razstavo Nebeška bitja. Ne človek ne žival., ki se napaja v razmisleku, da tako ljudje kot rastline in živali trpimo zaradi podnebnih sprememb in zaradi dejstva, da smo samo surovina za nadaljnjo proizvodnjo, ne pa tudi bitja, ki si želijo svobodo in harmonijo. Kot je ob odprtju pojasnila direktorica Zdenka Badovinac, tovrstne okoliščine proizvajajo željo po uporu in »begu iz neznosnih pogojev«, razstavljalci pa med drugim preizkušajo tudi vizijo skupnega upora vseh živih bitij. Eno ključnih vprašanj razstave je tako, ali se lahko človek upre skupaj z rastlinami in živalmi.
Legalno in legitimno
Tematike so se slovenski umetniki na različne načine lotevali že v preteklosti, denimo že v 70. letih najradikalneje pesnik Jure Detela (1951–1992) z Akcijo v živalskem vrtu, ko je živalim odpiral kletke. S prevpraševanjem meje med umetnostjo in življenjem se je v performansu Where is the line? leta 1998 ukvarjal Franci Purg, ko je v galeriji Škuc zaklal tele. Vznemirjeni odzivi ob Prešernovi nagradi Maji Smrekar za serijo projektov K-9_topologija, v sklopu katerih je med drugim dojila psa, se še niso povsem polegli. Na tokratni razstavi pa se ob projektu s svojo hibridno družino predstavlja tudi s performansom Delo in dom. Na ogled je ne nazadnje tudi instalacija Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki – rekonstrukcija (2006) Janeza Janše.
Spomnimo, Janša se je s svojim delom navezal na kultno predstavo Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki režiserja Dušana Jovanovića iz leta 1969, ki se je končala z zakolom kokoši in že takrat vzbudila burne odzive. Janša se je takrat pri obnovi projekta na zahtevo upravitelja Stare elektrarne zaključnemu prizoru klanja odrekel, so pa o usodi kokoši z glasovanjem odločali gledalci, ki so s tem prevzeli (so)odgovornost za izpeljavo dogodka. Bolj kot sama participatornost gledalcev je Janšo zanimalo razmerje med legalnim in legitimnim, saj zakonodaja dovoljuje zakol živali samo v za to primernih prostorih (klavnicah) oziroma doma, za domačo uporabo, ne pa tudi v gledališču. Gledalcem so posledično omogočili, da se zoperstavijo legalni ureditvi, in z izjemo ene uprizoritve je tako domača kot tuja publika vedno izbrala možnost zakola kokoši v živo. Ko bi se ta moral zgoditi, je nastopila zatemnitev odra.
Akcija v muzeju
Umetniškemu premisleku na razstavi v MSUM se je pred dobrim tednom dni pridružila nova iniciativa. 15. julija so tri anonimne osebe izvedle »umetniško intervencijo« Rekonstrukcija: sporočilo – posegle so v instalacijo Janeza Janše, katere del je bila živa kokoš v kletki. Žival, zdaj poimenovano Elizabeta, so iz muzeja odnesli v domačo oskrbo, dejanje pa pojasnili s krajšo razlago, ki so jo pustili v muzeju zraven odprte kletke. V svoji intervenciji so se navezovali na Sporočilo Jureta Detele, ki ga je objavil po svoji Akciji v živalskem vrtu leta 1975 in je prav tako del razstave v MSUM. Detela je namreč pred več kot štiridesetimi leti vdrl v ljubljanski živalski vrt in odprl kletke gozdnih živali ter jim ponudil možnost, da iz kletk pobegnejo v okoliški gozd.
Tokratna intervencija je kokoš, kot poudarja trojica, »odtujila umetniški funkciji«, hkrati pa izvedla »upor za žival« in opozorila na nesprejemljivost kapitalistične logike nadomestljivosti – izginulo kokoš je namreč vodstvo muzeja nemudoma nadomestilo z drugo, s tem pa naj bi vzpostavili prav tisti »neznosen« odnos do živega bitja, do katerega naj bi bila razstava domnevno kritična.
Piščanca bodo zamenjali vsak mesec
Igor Španjol iz MSUM najprej opozarja, da Elizabeta ni »kokoš, ampak je piščanec brojler, ki ga redijo za zakol«. Dobili so ga iz klavnice, torej so mu, kot trdijo, podaljšali življenje. »Piščanca bomo zamenjali vsak mesec. Potem gre na kmetijo na Dolenjsko, tako da bo imel daljše in lepše življenje.« Pridobili so tudi potrdilo profesorja veterine, da piščanec ne trpi in da so pogoji njegovega razstavljanja primerni.
Pa ni razstavljeni piščanec v kletki ponovna objektivizacija živali in torej v nasprotju s konceptom razstave? Že samo dejstvo, da je tema razstave žival, bi lahko razumeli kot izkoriščanje živali, odgovarjajo v muzeju. »Jure Detela celo pravi, da je pesniška metafora, pri kateri je uporabljena narava, izkoriščanje narave. Na razstavi je tudi pes Maje Smrekar in tudi sama umetnica kot živo bitje. Vsi imamo doma domače živali, pse, mačke, papagaje in kokoši, ki jih včasih tudi jemo. Razstava opozarja, da smo ljudje izkoriščevalci narave in krvoloki, lahko pa tudi vse to ozavestimo in to je namen razstave.«
Toda zakaj so ukradeno kokoš nadomestili z novo, nas je še zanimalo. Mar ne bi bilo glede na koncept razstave, ki med drugim temelji na skupnem uporu človeka in živali proti kapitalistični logiki nadomestljivosti, dovolj zgovorno, če bi pustili razstavljeno zgolj odprto kletko? Odgovarjajo, da je Janez Janša svojo postavitev zasnoval na prisotnosti živali, oni pa sledijo njegovemu konceptu. Umetnik je bil zaradi potovanja v tujino za izjavo žal nedosegljiv.
