Oblečen v srebrne hlače, rokavice in dolge plašče, ki jih med koncertom menjava kot največja pop diva, pevec skupine Judas Priest Rob Halford pri 66 letih na odru pritegne pozornost, čeprav ni več najbolj poskočen. Ob gibih, ki spominjajo na eleganco robotov, agilnost njegovega glasu pride še toliko bolj v ospredje. Ko že misliš, da je za vizualno razvedrilo zadolžena predvsem videoprojekcija, pa se zasliši glasen zvok. Oko se vrne na sredino odra, kjer naleti na Halforda. Ta ves v usnju sedi na motorju, med zobmi drži bič, na obrazu pa najbolj nagajiv nasmeh. Če ne prej, smo bili v tistem trenutku vsi njegovi.
Festivali so nerodna reč. Še posebno tako dolgi, kot je Metaldays. Od začetka ogrevalnih glasbenih nastopov mladih in obetavnih zasedb, ki so se začeli v soboto, 21. julija, do zadnjega nastopa v noči na minulo soboto je preteklo celih sedem dni. V takšnih razponih so vtisi poleg dnevne forme nastopajočih odvisni še od vremena, ki lahko odplavi nastope, poškoduje opremo ali povsem pregreje glave občinstva.
Prostora za šotore vse manj
Od tistih, ki so v Tolmin prišli že v sredo pred dvema tednoma, smo izvedeli, da so jih prehiteli še bolj zagnani, ki so šotore na najelitnejša mesta postavili že v torek. Vojna za najboljše lokacije se vsako leto zaostruje, zato je bilo v ponedeljek prosta mesta že skoraj nemogoče najti. Na razprodanem festivalu je bilo domnevno okoli 12.000 obiskovalcev. Številka se ponavlja iz leta v leto, a gneča se je tokrat vseeno zdela nekoliko večja. To je bilo čutiti tudi, ko smo se želeli prebiti v prve vrste koncerta skupine Judas Priest. Povsem do pododra ni šlo, saj so nam to preprečile tehnične ovire iz človeških teles. Eno nam je za trud namenilo tudi neodobravajoč pogled, a že kmalu spremenilo razpoloženje, ko je med prisrčnim objemom dobilo obris znanca s festivala izpred nekaj let. Tudi nanj je Judas Priest naredil vtis. »Se sploh zavedaš, kakšno srečo imamo, da lahko to spremljamo?« so bile njegove vzhičene besede, ko si je bog metala, kot pravijo Halfordu, zamenjal verjetno že šesti ali sedmi plašč.
Na seznam letošnjih izstopajočih izvajalcev med drugim spadajo Diamond head, Ensiferum, Carpathian Forest, Cannibal Corpse, Children of Bodom, Kataklysm, Behemoth, Primordial in obetavni Slovenci Sober Assault, ki so si lani s prodajo vstopnic in verjetno najmnožičnejšim nastopom pred odrom novih sil za letos prislužili nastop na največjem. Zaradi razlogov, ki niso povsem povezani z glasbo, si bomo zapomnili tudi, sicer glasbeno dovršen, nastop švedskih black metalcev Watain. V napovedniku je pisalo, da bodo na Metaldays prinesli svežo kri. Niso lagali. Pevec Erik Danielsson je je za cel kelih, domnevno prašičje, poškropil po občinstvu, kar velik delež pa naravnost v nas. Krvave dlani, kri na oblekah in samotna pika sredi čela so jasno povedale, da smo tisto noč izbranci temnih sil. Za doživetje na povsem drugem koncu spektra estetike pa je poskrbela danska zasedba Myrkur z mešanico metala, skandinavskih folklornih pesmi in čudovitega ženskega vokala. Vse skupaj pa je bilo zavito v duh čaščenja feminilnega in matere narave.
Na festivalu tudi Avseniki
Spremljevalni program festivala so tudi letos bogatile uradne in spontane zabave. Ena nenavadnejših se je začela z glasnim predvajanjem Prelepe Gorenjske po velikem prenosnem zvočniku sredi kampa. Hit Avsenikov je pozno ponoči z vseh vetrov priklical radovedneže in celo bruhalko ognja, ki jo je nenadna izguba občinstva prisilila v premik za množico. Spuščanje po Soči na napihljivem plamencu, labodu, pavu, samorogu ali turbomaximusu je prav tako že dolgo obvezen del izkušnje. Na glavni plaži pa je bilo mogoče prisostvovati tudi pravi metalski poroki. Kljub temu je najbolj nepozaben trenutek tedna pripadel francoskemu kolektivu Igorrr. Ustanovitelj Gautier Serre, ki ustvarja s prenosnikom in mešalno mizo, bi lahko nastopil tudi na kakšnem drugem festivalu. Z dodatkom bobnov ter moškega in ženskega vokala pa na prvi pogled delujejo kot eksperiment v minimalizmu. A njihov edinstveni zvok je izredno bogat ter združuje elektronsko glasbo z black metalom in celo barokom. Piko na i paketu z opernim glasom in ekspresionističnim plesom postavi pevka Laure Le Prunenec. Ko se je med njihovim koncertom, ravno v trenutku sončnega zahoda, prvič med festivalom odprlo nebo in na razgreto občinstvo spustilo kot solze rahel dež, pa je vse skupaj dobilo še dodatno dimenzijo in prisotne omrežilo v kolektivni trans. Ta se je navzven najbolj pokazal ob koncu nastopa, ko je edinkrat na festivalu v en glas izbruhnilo iskreno skandiranje imena katere od zasedb. »Igorrr, Igorrr!« smo klicali in vedeli, da smo bili del nečesa neponovljivega. Anglež za sosednjo mizo ene od gostiln, ki med festivalom vzniknejo v tolminskih garažah ter ponujajo oddih od sonca, včasih dežja in vselej festivalskih cen, je bil le eden od številnih naključnih sogovorcev, ki so potrjevali, da tedanja izkušnja ni bila zgolj subjektivna. Do popolnosti jo je opisal z eno samo besedo: »Sublimno.«
