Skrbno pripravljena vsebina razstave odraža konkretne spremembe v arhitekturi in oblikovanju, ki so jih snovalci implementirali v tistem času. Prikazuje relativno hiter razvoj takratne države, ki ji je uspelo s pomočjo arhitektov in oblikovalcev dvigniti splošni kulturno bivalni standard in navade. Razstava ne ločuje po nekdanjih republikah Jugoslavije, zato ne prikaže dejanske razlike bistveno naprednejšega stanja v Sloveniji. Delež Slovencev v Jugoslaviji je bil majhen, kar je vidno tudi na razstavi.
Arhitekturni del razstave kaže poudarjeno fascinacijo nad vidnim betonom, zaradi česar je slovenski del, kjer je bil v obravnavanem obdobju beton večinoma pokrit, le delno prikazan. Po drugi strani je prostor z naslovom Vsakdanje življenje, namenjen oblikovanju tistega obdobja, pretežno »slovenski«. Je pa razumevanje, da je tako, rezervirano zgolj za predhodno izobraženega obiskovalca.
Vsekakor je razstava delo kustosa, ki se je odločil za takšen pristop. Razstava, ki je doživela širok medijski odmev, deluje zaključeno, dobro, tudi spektakularno za zunanji pogled publike. Za naš teritorij je to izjemno pomemben dogodek in prelomna točka za revalorizacijo zapuščine in naj bi sprožil tudi številne razmisleke ter javne debate. Tudi v širšem smislu promocije države skozi kulturo, obseg financiranja kulture ter strategije na področju uveljavljanja arhitekture in oblikovanja v državi.
