Kljub pogostim zapisom o Marku Turku, nagradam, razstavam in ne nazadnje njegovi ekscentričnosti ostaja širše nepoznan. Na svojem področju dela se je izuril do popolnosti, a obenem ga je prav posebnost področja odmaknila od širše prepoznavnosti.
Marko Turk (1920–1999) je bil likovno in tehnično zelo nadarjen otrok, po gimnaziji in pomorski akademiji v Bakru se je vpisal še na fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani. Zaradi eksistencialnih razlogov je ni dokončal in se je zaposlil na Radiu Slovenija kot tehnik. Elektroakustika ga je zanimala že prej, v štiriletnem obdobju na radiu pa je iz odpadnih materialov sestavljal prve magnetofone. Leta 1954 je ustanovil Elektroakustični laboratorij (EAL). V njem je ustvarjal predvsem mikrofone in dosegal najvišjo kakovost, ki so jo iskali tudi tuji naročniki. »Prisiljen si, da delaš sam – od začetka do konca. Eno je delo s stružnico, ustvarjanje zunanjih, oblikovnih elementov, nekaj drugega pa je elektronika oziroma vse tisto, kar daje mikrofonu uporabnost. Včasih sem dal kakšno stvar delat komu drugemu. Ker sem po naravi zelo zahteven, se mi izdelava zlepa ne zdi dovolj dobra. Zato se edino nase lahko zanesem, da bo res dobro narejeno,« je dejal leta 1993 ob prejemu mednarodne nagrade DIDA.
O njem je leta 2014 izšel katalog k razstavi z naslovom Marko Turk: Homo faber, v katerem ga poznavalci ocenjujejo kot mojstra najvišje stopnje, neumornega delavca, strastnega ustvarjalca, perfekcionista… Njegov EAL je bil res pravi laboratorij s številnimi inštrumenti in napravami. Kupil je na primer rezkar švicarske izdelave, ki ga je »popravil«, izboljšal in priredil za svoje potrebe. Njegovi vrhunski mikrofoni so bili takoj razprodani. Razstavljal je doma in v tujini. EAL in napis »made in Slovenia« sta opozarjala nase na Mednarodni razstavi industrijskega oblikovanja ob 8. kongresu ICSID v Parizu, XIII. Trienalu v Milanu (oboje 1963), razstavi oblikovanja v Adria Art Gallery v New Yorku (1968), razstavi najboljših predmetov s področja industrijskega oblikovanja v Jugoslaviji v Tokiu (1969), izboru MoMA – Industrijsko oblikovanje dvajsetega stoletja, Mexico City (1973), svetovni razstavi oblikovanja v Nagoji (1989)…
Mikrofon MD9 je bil leta 1963 kot prvi jugoslovanski eksponat uvrščen v prestižno stalno zbirko MoMA. Izdelan je bil po naročilu podjetja Iskra in izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije. Junija 1963 ga je skupaj z mikrofonom MD8 razstavljal na razstavi ob kongresu ICSID v Parizu. Poročilo o razstavi je objavila revija L'Oeil. Jugoslavija je bila predstavljena le z dvema fotografijama predmetov – obema Turkovima mikrofonoma. Pozneje, leta 1964, na prvem bienalu industrijskega oblikovanja je bil mikrofon eden od treh Turkovih eksponatov, ki so bili nagrajeni z zlato medaljo.
Marko Turk samega sebe nikoli ni imel za oblikovalca, čeprav se je na področju konstruiranja in oblikovanja mikrofonov tako izuril, da je prejel številne nagrade, med drugim tri zlate medalje in dve častni priznanji na BIO 1 (1964), zlato medaljo in častno pohvalo na BIO 2 (1966), Prešernovo nagrado (1965), posebno priznanje za življenjsko delo na področju oblikovanja elektroakustične opreme (1996) in druge. Kljub lovorikam je ves čas trdil, da oblikovanje ni njegova glavna dejavnost, in ob prejemu najvišjega državnega priznanja za kulturo dejal: »Panoga, zaradi katere sem dobil Prešernovo nagrado, je pravzaprav moja paralelna panoga. Kajti v bistvu izdelujem elektroakustične aparate in razne druge tovrstne inštrumente, ki jih sam konstruiram in izdelujem v manjših serijah.«
Leta 1995 so njegove konferenčne enote namestili v veliki salon Državnega zbora Republike Slovenije. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani (MAO) hranijo največjo zbirko njegovih del. V New Yorku si trenutno lahko ogledamo namizni dinamični mikrofon MD9. Zaradi specifičnosti uporabe v elektroakustiki in majhnih serij njegovi izdelki nikoli niso mogli postati prepoznavni kultni objekti. Marko Turk je zato širši publiki ostal razmeroma neznan.
