Nič takega ni, če nekdo odstopi. Do tega ima vsak pravico. In tudi naš, zdaj že nekdanji predsednik, si jo je očitno vzel. Odstopajo visoki funkcionarji, politiki, predsedniki strank, društev in organizacij. Nenazadnje tudi uredniki. Narobe je avtomatično sklepati, da mora biti na RKS nekaj hudo narobe, če predsedniki odhajajo. Ob tem pa niste omenili velike odgovornosti, ki jo prevzemajo nase, tudi v našem primeru, saj bolj kot moralno, kar bi bilo zame še bolj pomembno, po zakonu materialno odgovarjajo z vsem svojim premoženjem za morebitne napake in nepravilnosti. In biti predsednik tako velike in po številnih dejavnostih pestre ter razvejane organizacije res ni mačji kašelj. Poleg vsega pa je pomembno, da moraš pri Rdečem križu biti najprej človek z veliko začetnico, predvsem pa z dušo in srcem predan delu, šele nato pride na vrsto vse drugo. V tem krutem svetu pa nam vsem hudo primanjkuje predvsem srčnosti.

O Aniti Caruso, bivši sekretarki RK Ljubljana, samo vse dobro. Naj uživa svoj zasluženi pokoj, a povzetek njene izjave ni bil korekten, ker je bil vzet iz konteksta in je zastarel.

Do našega, zdaj že bivšega predsednika sem bil vseskozi razumevajoč in toleranten. Spoštoval sem ga, a me je žal razočaral, ker kljub svoji drži očitno ni imel poguma stopiti pred nas »rdečekrižarje« in nam na glas povedati iskreno in pošteno, kaj je želel, da bi spremenil, pa mu ni uspelo, in zakaj mu ni. Da bi vendarle bili neposredno seznanjeni s pravimi razlogi, zakaj se je odločil za tak korak. Tega ni storil in to mu zamerim. Očitno pa to zdaj bolj kot nas, ki delamo na terenu in smo vsakodnevno v stiku z ljudmi, skrbi vse druge. Zdaj že bivšega predsednika RKS si bom poleg nekaterih dobrih stvari zapomnil tudi po tem, da se je kmalu po nastopu funkcije lotil področja prve pomoči, po mojem bisera Rdečega križa, ki ga negujemo in razvijamo že od leta 1859, vse od takrat, ko je Henry Dunant, ustanovitelj RK, po bitki pri Solferinu napisal knjigo in v njej med drugim izrazil zahtevo, da se morajo ljudje učiti dati prvo pomoč.

Po njegovem po prihodu na RKS naj to ne bi bilo več povsem tako. Pa po tem, da je v času, ko se je na srečo zaradi več razlogov število prejemnikov že začelo zmanjševati, uvedel vsakomesečno »nabirko« za hrano pred trgovskimi centri, kar je vse prej kot sodoben pristop. Pa tudi po tem, da je bojda v perspektivi imel namen ukiniti nekaj manjših območnih združenj RK, a se je tega kot politik in strateg, če je bila to njegova vizija, lotil na napačnem koncu, saj zaenkrat RKS še ni v vlogi tistega »očeta«, ki bi nam rezal kruh.

Mi in naši prostovoljci bomo delali še naprej tako, kot smo doslej. Za dobro ljudi. Želimo si le, da bi bodoči novi predsednik ali predsednica, kdorkoli že to bo, v prvi vrsti razumel naše poslanstvo. In da smo pomembna vez in člen na terenu prostovoljci, ki kdaj upravičeno pričakujemo prijazen stisk roke tudi od nekoga z vrha in kakšno lepo besedo. Ker vem, da veliko naredimo in imamo kaj pokazati in se s čim pohvaliti, nas netočne informacije v javnosti toliko bolj prizadenejo. Sem pa prepričan in verjamem, da se bo slej ko prej pokazalo, kdo Rdečemu križu resnično želi dobro in kdo ga podpira le s figo v žepu.

Vlado Marot

sekretar RKS, območnega združenja Laško - Radeče