»Rekel bi, da filmi kažejo, da ima svet veliko problemov. Ne vem, ali je bilo tako tudi pred desetimi, dvajsetimi leti. Morda je bilo, morda pa je bilo vseeno nekoliko lažje in je bilo več komedij ter absurdnih, norih filmov. Danes so teme, o katerih govorijo, večinoma zelo težke,« je tekmovalni program Motovunskega filmskega festivala komentiral predsednik letošnje žirije Sebastian Schipper. Režiser, ki je pred tremi leti tudi sam ustvaril festivalsko uspešnico Victoria, leto dni pozneje pa koproduciral nemškega nominiranca za tujejezičnega oskarja, film Toni Erdmann, se ne moti. Po tistem, kar smo v tekmovalnem programu in zunaj njega videli do zdaj, lahkih tem tako rekoč ni.
Britanska drama Profil (Profile) kazahstanskega režiserja Timurja Bekmambetova, v katerem se vsa zgodba odvije na računalniškem monitorju, se na primer ukvarja s temo terorizma in novačenja evropskih deklet Islamske države. Nemško-avstrijska koprodukcija Stiks (Styx) Wolfganga Fischerja se spopada z begunsko problematiko, najbolj pa je občinstvo razdelila mlada danska režiserka Isabella Eklöf, ki vse od festivala Sundance deli mnenja s svojim filmom Sladko življenje (Holiday).
Seksistično ali feministično?
Ta se sicer ne ukvarja s širšimi družbenimi problemi, je pa režiserka opozorila na skupino ljudi, o katerih po njenem ne govori nihče, in o materializmu ter izpraznjenosti današnje družbe, ki se dotika vseh. Tistih gledalcev, ki se jim film zdi preveč kontroverzen, sicer ni zmotila zgodba o privlačnem dekletu, ki se pusti verbalno in fizično zlorabljati danskemu mafijcu, ampak jim je bil preveč ekspliciten prizor posilstva, ki ne skrije prav ničesar.
»Ljudje, ki jim film ni všeč, sprašujejo, zakaj sem morala to pokazati, češ da je pornografsko in seksistično,« kritike komentira Isabella Eklöf. »Mislim, da nihče ni zadovoljen, če ljudje ne marajo njegovega filma, a je to del igre, ko hočeš povedati stvari, ki so težke. Nekateri gledalci pa film sprejmejo zelo dobro. Še posebno se me dotakne, ko do mene pridejo mlade ženske in mi rečejo, točno tako je, zdaj pa se je prvič zgodilo, da nekdo govori o tem.«
Se pa Eklöfova nikakor ne strinja z mnenji, da je film antifeminističen: »V resnici je zelo feminističen, ker dogajanje prikazuje z ženske perspektive, poleg tega pa govori o tem, kako težko je biti ženska. Zame je film več kot le film o svetu mafije. To je film o življenju. Na neki način gre za kritiko sodobne družbe in današnjega kapitalizma, ki te zapelje, da ne razmišljaš o stvareh in hočeš več in več in več, dokler ne umreš.«
Idejo za film je dobila v knjigi pisateljice Johanne Algren, nato pa sta skupaj razvili scenarij, v katerem so avtobiografske prvine obeh. V kakšnem smislu njene, jo vprašamo, saj si je režiserko težko predstavljati v vlogi tihe svetlolaske, ki se pusti poniževati bogatim moškim. »Družila sem se z zelo bogatimi ljudmi, ko prideš do neke stopnje bogastva, pa so vsi povezani z zločini. To življenje sem zapustila zato, ker mi je postalo dolgčas in ker nisem materialistična oseba ter mi te stvari ne pomenijo toliko. Pogosto uporabim analogijo, da je, kot bi bil zaprt v škatlo s sladicami, kar je na neki način dolgočasno, ker si želiš zrezke in grah, saj je to v bistvu veliko boljše.«
