Ne drži, da bi kdaj kupovala glasove na volitvah, saj sem veliko večino stroškov kampanje, tako za županjo kot za poslanko DZ RS, plačevala iz družinskega proračuna. Tisti, ki nikoli ni živel v manjšem kraju ali na vasi, morda ne ve, da se sosedov, znancev in drugih kritičnih opazovalcev ne da podkupiti. Naši ljudje so preveč ponosni in pametni in tudi poznajo mene in mojo družino, da bi jim lahko ponujala prazne obljube, kaj šele, da bi koga podkupovala. Takšna dejanja preziram. Visoka volilna zmaga, imenovanje za naj županjo in vsi moji drugi dosežki so plod trdega dela, študija ob delu in neprestanega dodatnega usposabljanja. Navsezadnje tudi številnih realiziranih občinskih projektov v Metliki in Rdečem križu (RKS). Predvsem pa poštenosti, ki je danes marsikomu primanjkuje.
V člankih sem zasledila tudi očitek o moji nekompetentnosti. Kot diplomirana ekonomistka in podiplomska specialistka poslovne ekonomije in večletna vodja različnih bančnih dejavnosti imam zagotovo dovolj znanja za opravljanje dela generalne sekretarke RKS. Kariere pa nisem začela v politiki, temveč sem vanjo vstopila z izkušnjami, ki sem jih pridobila v gospodarstvu. A se mi v člankih venomer podtakne samo politika. Ali se mora v Sloveniji res vsak, ki vstopi v politiko zato, da bi naredil kaj koristnega, zagovarjati v javnosti? V razvitem svetu so izkušnje iz politike pomembna prednost v karieri, v Sloveniji pa se o ljudeh, ki smo kdaj zašli v te vode, samo problematizira. Prav zato vanjo vstopajo vse bolj redki in sposobni ljudje.
Prepričana sem tudi, da je naloga vsakega dobrega vodje, da pozna razmišljanje ljudi na terenu, da pozna njihove težave in potrebe. Rdeči križ je organizacija z več tisoč prostovoljci, ki so vsak trenutek pripravljeni brezplačno priskočiti na pomoč vsakomur od nas in se je ne da voditi z vrha, iz pisarne. Moja drugačna praksa, ker sem veliko na terenu, mnoge tudi moti. A takih je peščica, večina meni drugače, zato tudi v naši humanitarni organizaciji dosegamo dobre rezultate. Nekateri pa našega poslanstva očitno ne razumejo. Organizacijska skrb za teren in stiki z lokalnimi organizacijami so statutarna dolžnost generalne sekretarke in ne preseganje pooblastil, kot želijo predstaviti nekateri.
Odločno tudi zanikam, da bi sama preprečevala statutarne in druge organizacijske spremembe v RKS, saj spremembo statuta RKS, denimo, sprejema najvišji organ, to je zbor članov RKS. Številne predloge sem osebno podpirala. Res pa je, da po dolgoletnih izkušnjah v RKS, ki jih na žalost zadnja dva predsednika nista imela, vem, da centralizacija in združevanje manjših območnih združenj v večje v primeru humanitarne pomoči ne bi bila primerna. Tako meni tudi večina članstva RKS. Kako bi na primer lahko nekdo v Kranju vedel, s kakšno stisko se spopada nekdo v Ratečah ali Novi Gorici, in odločal, ali pomagati nekomu v Trbovljah ali ne? Če hočeš pomagati ljudem, mora biti vsaka humanitarna organizacija prisotna na terenu, v domačem okolju, in Rdeči križ ne more biti izjema. Centralizacija RKS bi našo organizacijo in uspešnost oslabila.
Sploh pa ni na mestu trditev, da se »ljudje bojijo za svoje službe«. V RKS, ki ima več kot 125.000 članov, v mreži pa je 56 območnih združenj RKS s skoraj 900 krajevnimi organizacijami Rdečega križa po vsej Sloveniji, je zaposlenih samo 155 ljudi. Denarja za plače pa ne prejemajo iz članarine ali prostovoljnih prispevkov članstva, temveč iz namenskih sredstev Fiho, v okviru izvajanja javnih pooblastil RKS in občinskih sredstev. Centralizacija pa bi seveda olajšala druge načrte, ki so se zadnja leta širili v glavah nekaterih. Od idej o privatizaciji in prodaji delov RKS do poskusa, da RKS ne bi več edini izvajal tečajev in izpitov prve pomoči, kar mu prinese prepotrebna sredstva za izvajanje humanitarne dejavnosti. Temu se je uprla tudi celotna mreža RKS – območnih združenj, in ne le jaz, kot se mi očita.
Renata Brunskole, generalna sekretarka RKS
