Se sploh zavedamo, kakšen privilegij imamo, ker sta srednješolski in visokošolski študij zastonj? Se nam zdi kar samo po sebi umevno, »tako je, to nam pripada in pika«? Štiri, osem, dvanajst let (če štejem še specializacijo) nam država, profesorji, kolegi… pomagajo, da nabiramo znanje. A družba, država, narava… ne obstajajo samo zaradi nas in naših potreb, »darežljivost« mora biti vzajemna. Se vam ne zdi?
Še vedno rada verjamem, da se študentje odločajo za zdravniški poklic iz altruističnih razlogov, iz želje pomagati ljudem, in potem predano opravljajo svoje poslanstvo. Rada verjamem, da je samo pri nekaterih v ospredju položaj, ki ga poklic prinaša, njihova pomembnost, karierizem in zaslužek, čim hitrejša pot med elite.
Sprašujem se, kakšno »ceno« ima pripadnost. Iz katerih niti je stkana? Domovinska vzgoja gotovo ne bo kaj prida pomagala. Pripadnost se začne graditi že v zgodnjem otroštvu z dobrimi odnosi, spodbudami, pohvalami, ustvarjalno svobodo in odgovornostjo. Neoliberalizem s svojo tekmovalnostjo pa jo samo razkraja. Spominjam se, kako smo se včasih vsi skupaj trudili za našo ustanovo, zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje kot en sam velik tim. Pomembno nam je bilo čim boljše zdravljenje in počutje bolnikov ter ugled naše bolnišnice. Hvaležnost bolnikov in njihovih svojcev pa je naše dokaj nizke plače »pozlatilo«. Lahko smo se dodatno izobraževali v tujini in nova znanja s pridom uporabljali doma. (Zdi se mi, da so takrat še magisteriji in doktorati imeli višjo vrednost.) Dobra organizacija, dobro vzdušje, dobro delo in medsebojna pomoč so poglabljali pripadnost. Še pomislili nismo, da bi zaradi boljšega zaslužka odhiteli drugam.
Za javno zdravstvo in bolnike pa ni problem samo odhod v tujino, ampak tudi med zasebnike. Pred kratkim mi je kolega pripovedoval: »Štiri ure še delam v naši ustanovi. To mi prinaša varnost.« »Zasebna praksa pa svobodo in denar,« je dodal. »Ker je bil naval pacientov prevelik, sem moral zvišati ceno storitve, prvič pa še drugič…« Postala sem žalostna. Vidite, to je sito za revne. Večanje nedostopnosti za zdravljenje v javnih ustanovah, ker je vedno manj zdravnikov, in pri zasebnikih zaradi denarja. Bojim se, kako bosta državljane še bolj razslojili »dve košarici zdravstvenih uslug«, ki ju obetajo.
Kje vidim rešitev? Nekateri bi rekli: Zdaj so drugi časi. Svet se je globaliziral, trg dela vabi. Tudi ne odhajajo samo diplomanti medicinskih fakultet. Prav tako ne odhajajo samo diplomanti. In ne odhajajo samo zaradi denarja. Ne glede na vse so posledice enake. Ljudi zastonj šolamo za tujino, za njihove lastne interese in zaslužek, od tam pa »uvažamo« tuje strokovnjake za drag denar. S tem izgubljamo dvakrat. Vsi.
Dobra organizacija zdravstva in dviganje kakovosti zdravljenja bi gotovo zdravnikom prinesla več zadovoljstva. Bi zmanjšalo število odhodov v tujino in med zasebnike? Mislim, da ne. Lahko pa naredimo še nekaj. Za leta neobveznega šolanja, ki je zastonj, zahtevamo povračilo. Za vse srednje šole in fakultete vsaj toliko let dela v Sloveniji, kolikor let traja študij. V nasprotnem primeru pa povračilo plačila za študij z obrestmi vred. Seveda ob pomembnem pogoju: možnosti zaposlitve in stanovanja v domovini. V javnih zdravstvenih ustanovah pa bi uvedla obvezno »konkurenčno klavzulo«. Meni bi se zdelo pošteno, pa vam?
Polona Jamnik, Bled