Ne morem zdajle o podrobnostih, mi je pa prišla na misel tista uboga angleška Mary, ki so jo pred dvesto ali tristo leti obesili, ker je ukradla pleničko za svojega dojenčka. Tega v tako častitljivi državi ne bi mogli storiti zakonito, če ne bi bilo nekje lepo zapisano, da se tistim, ki kaj imajo, ne sme krasti. Zaščita premoženja, pa čeprav je to le cunjica, je bila že od nekdaj najbolj sveto načelo pravne države. Imeti – in to za vsako ceno tudi obdržati. Tujo lastnino si lahko prisvoji le oblast, če prej tako zapiše. Ergo, stvari so bile jasne. Vsaj za pravnike.

S sodobno pravno državo pa so se po moje začele težave, brž ko so jo pravniki vzeli za svojo, češ da jo edini še razumejo. Pa še ti je ne bi razumeli, če ne bi pedantno preštudirali vseh vejic v zakoniku in če ne bi do jeter poznali zakonodajalcev, ki pač niso sposobni sprejeti bolj razumljivih in tudi bolj razumnih zakonov. Odtlej, če dovolite, ne šteje več pamet, tista zdrava slovenska kmečka pamet, ki smo jo včasih premogli skupaj z možbesedo, zdaj je namesto nje vse le še črka v zakonu in spretnost branja. Tako pač vidimo našo pravno državo humoristi. Drugi neuki državljani pa si ustvarjajo mnenje o sodni veji oblasti vsak zase, vsak malo drugačno, zgolj na podlagi lastnih izkušenj. Ki so pač takšne, bogpomagaj, kakršne so.

Sam sem se k tretji veji oblasti zatekel po pomoč le enkrat (pa še za to mi je žal), ko mi je nekdo nekaj plačal s čekom brez kritja. Kot materialni dokaz smo sodišču predložili razveljavljeni ček, ki ga je banka v tujini zavrnila, ga prečrtala in na zadnjo stran zapisala, da nima kritja, pa žig, podpis in datum. V sodnem postopku je naša univerzitetno izobražena sodnica najprej zahtevala izjavo tuje banke, da res ni izplačala zneska. Kar je trajalo z dopisovanjem eno leto, čeprav so iz tuje banke takoj odgovorili, da takšnega potrdila niso še nikoli izdali, ker ga ni še nihče doslej zahteval in ker so razveljavljeni ček vrnili. Ne bom zapisoval podrobnosti, čeprav so za nepravnike prijetno branje. Naj zadostuje, da je to trajalo eno leto, sam sodni postopek pa se je potem vlekel naprej – se ne hecam – 9 let (še z besedami: ja, devet let!). Po pravnomočni sodbi je moral nepošteni toženec plačati vse sodne stroške, za znesek na čeku pa bi moral tožnik vložiti še nov postopek za izvršbo … menda je jasno, da sem se kot upehani tožnik temu novemu postopku hvaležno odrekel (vse dokumente pa še hranim).

Tega ne bi pripovedoval, ker je podobnih zgodb še veliko, le ljudje o njih ne pišejo. Pa tudi objavljal jih najbrž ne bi nihče, če ne bi bile vsaj zabavne. No, hotel sem le povedati, da se čudim, kako da se dobro podkovani pravniki ne zaženejo tudi v to področje in da se ga ne lotijo javno z enako zavzetostjo, kot znajo iz pike narediti slona, in narobe, če je to bolj zaželeno, slona zreducirati na neznatno pikico, o kateri ni vredno razsojati, če je komu tako ljubše.

Prepričan sem, da bi nam znala o tem tudi stroka povedati še marsikaj tehtnega. Seveda nam bi, le i v bi bi morali spremeniti v o. V pravnih zadevah je vendar vse tako preprosto, če v njih pustimo vsaj kanček navadne pameti. Če ni ta preveč moteča.

Milan Maver, Ljubljana