Odkar je v šestdesetih letih hollywoodska ljubljenka Marilyn Monroe umrla zaradi prevelikega odmerka pomirjeval, zabavna industrija iz prekmalu umrlih zvezdnikih dosledno ustvarja tragične junake. Javne analize travmatičnih podrobnosti življenja si najbrž nihče od njih ne bi želel, a vendar smo z njimi dobro seznanjeni, saj so nam postregli z nešteto dokumentarci, kjer se lahko naslajamo nad tragičnostjo zasebnega življenja znanih osebnosti. Vemo, kako nesrečna je bila Marilyn in kakšne duševne težave so pestile Jima Morrisona, poslovilno pismo Kurta Cobaina tiskajo na majice, intimni družinski posnetki njegovega zakonskega življenja pa so na ogled na youtubu.
Pred tremi leti so v dokumentarcu Amy secirali življenje in smrt britanske pevke Amy Winehouse, skrivnostni Michael Jackson pa je javnosti zanimiv tudi devet let po smrti – prejšnji mesec nas je na primer presunila vest, da je pevca oče pred puberteto kemično kastriral, saj so njegove dobičkonosne glasilke tako ostale nespremenjene. Trenutno je za javno avtopsijo na vrsti Whitney Houston, ena najuspešnejših ameriških pevk, ki so jo pred sedmimi leti našli utopljeno v kadi losangeleškega hotela. Imela je sedeminštirideset let.
Težavna zasebnost pomembnejša od glasbe
Glas Whitney Houston je bil eden na milijon, to so ji glasbeno podkovani sorodniki govorili od majhnega, v osemdesetih pa še preostanek sveta. Whitney Houston je že s svojim prvim istoimenskim glasbenim albumom v ZDA postala najbolje prodajana ženska izvajalka osemdesetih. Po uspehu glasbenega albuma in uspešnice I will always love you iz filma Telesni stražar je leta 1992 postala prva ženska, ki je dosegla desetkratno platinasto prodajo albumov, in nekje vmes prva, ki je v številu zaporednih hitov na prvem mestu prodajanosti prehitela zasedbo The Beatles. Prejela je nešteto nagrad, med drugim emmyje in kar sedem grammyjev. Ironično je pevka umrla prav na večer, ko so jih podeljevali leta 2012.
Njene težave z odvisnostjo od kokaina in alkohola so bile stvar javne razprave že od začetka devetdesetih. V trenutkih, ko je zaradi promocije kakšnega novega albuma skušala restavrirati svojo javno podobo, je o vsem tem spregovorila tudi v televizijskih intervjujih.
Javnost je mnogo let verjela, da so nedovoljene substance v njeno življenje prišle skupaj s priljubljenim in »porednim« Bobbyjem Brownom, glasbenikom, ki ga je konec osemdesetih spoznala na podelitvi nagrad soul train – tistega večera, ko je Whitney tamkajšnje večinoma temnopolto občinstvo izžvižgalo, saj naj bi zaradi preveč »belske« glasbe obrnila hrbet svoji skupnosti. Brown je imel rad alkohol, ona kokain in naslednjih dvajset let sta bila nerazdružljiva – po treh letih sta se poročila, dobila hčer Bobby Kristino in nestanovitno življenje pred leti dokumentirala celo v resničnostnem šovu, ob ogledu katerega je javnost zaskrbelo, v kakšnem okolju odrašča deklica. Tudi njej ni bilo prizaneseno – le nekaj let za mamo se je Bobbi Kristina pri enaindvajsetih tudi sama utopila v kadi.
Opredeliti krivca
Zadnje tedne medijsko odmevni dokumentarec Whitney v režiji Kevina MacDonalda, avtorja filma Zadnji škotski kralj in dokumentarca o Bobu Marleyju, so premierno predstavili v netekmovalnem delu filmskega festivala v Cannesu, ta konec tedna pa ga bodo pri nas prvič zavrteli v Kinu pod zvezdami na ljubljanskem gradu. Nepozorni ga lahko spregledajo – te dni v ljubljanskem Kinodvoru namreč predvajajo tudi lani izdani dokumentarec o pevki z naslovom Whitney Houston avtorjev Nicka Broomfielda in Rudija Dolezala. Oba filma sta bolj kot na pevkin glasbeni pečat osredotočena na težavno zasebnost, a MacDonaldov film so kljub vsemu posneli po naročilu in v sodelovanju z njenimi sorodniki, režiser pa je imel dostop do mnogih, še nikoli objavljenih zasebnih posnetkov in celotne pevkine diskografije.
Medtem ko se film Broomfielda in Dolezala zdi kot naslajanje nad pevkinimi demoni, ki so krojili njeno nesrečno življenje, Macdonaldov film ponuja intimnejši vpogled v družino Houston, svoje spomine pa je delil celo Bobby Brown, razvpiti bivši soprog, ki je doslej veljal za glavnega krivca njenega propada. Najodmevnejši sta razkritji o njeni romantični zvezi z asistentko in spolni zlorabi v otroštvu, ki jo je menda zakrivila sorodnica DeeDe Warwick. Mnogi kritiki so pripomnili, da film spolno zlorabo med vrsticami izpostavlja kot glavni vzrok vseh njenih težav in nazadnje smrti, četudi jo je k temu v resnici najverjetneje privedel smrtonosni koktajl slabih družinskih odnosov, duševnih težav in svetovne slave, za katero je tudi sama priznala, da človeka popolnoma spremeni.
