V študiji, ki je bila ta teden objavljena v reviji Learning & Behaviour, so zapisali, da so opazili, da se psi premikajo precej hitreje, kadar slišijo človeški jok. Študija, ki so jo opravili na precej majhnem vzorcu – vključevala je le 34 psov in njihovih lastnikov –, seveda ne ponuja nikakršnih odgovorov na vprašanje, kaj si psi mislijo, ko slišijo človeški jok in kakšni so njihovi motivi. Izsledki bi kljub temu lahko tlakovali pot k boljšemu razumevanju pasjega vedenja. Pomagali bi lahko tudi k razumevanju, kaj pse motivira, da pomagajo ljudem. Ugotovitve so še posebej obetavne za tiste, ki se ukvarjajo s psi vodniki.
Enak odziv ne glede na pasmo, starost in velikost
V raziskavi, v kateri so sodelujoče razdelili v dve skupini, so sodelovali psi povsem različnih pasem, velikosti in starosti. V eksperimentu so vsakega psa zaprli v sobo, iz katere so v manjši prostor vodila prozorna vrata. V manjši prostor so posedli njegovega lastnika. Prvi skupini sodelujočih je bilo naročeno, naj v 15-sekundnih intervalih ponavlja zvezo »na pomoč« v paničnem tonu, ki ga naj spremlja jok. Drugi skupini sodelujočih so naročili, naj v v enakih intervalih mrmra isto besedno zvezo, le da z normalnim tonom. Prozorna vrata so bila na tečaje pritrjena z magneti, kar je psom omogočilo enostavno odpiranje z gobcem ali taco.
Čeprav je v obeh skupinah približno enako število psov odprlo vrata (v prvi skupini devet in v drugi sedem), je bila opazna precejšnje razlika v njihovi hitrosti. Psi, katerih lastniki so v paniki klicali na pomoč, so za odprtje vrat v povprečju potrebovali nekaj več kot 20 sekund, medtem ko so psi iz druge skupine za odprtje vrat potrebovali več kot minuto in pol.
Avtorji študije navajajo, da v pasjem odzivu ni bilo razlik med pasmami in starostjo psov. Skoraj polovica psov, sodelujočih v raziskavi, je bilo terapevtskih psov. Tudi odziv slednjih se ni razlikoval od odziva ostalih psov.
»Seveda ne moremo z gotovostjo trditi, da ne obstajajo kakšni drugi, nam neznani faktorji, a dejstvo je, da so se psi, katerih lastniki so jokali in vpili, odzvali hitreje od psov, katerih lastniki so govorili z normalnim tonom,« je za CNN razložila Julia Meyers-Manor, psihologinja z kolidža Ripon v Wisconsinu.
Študija, ki ima, kot priznavajo njeni avtorji, nekaj pomanjkljivosti, je pomembna, ker pomaga razumeti, kako se psi odzivajo v izrednih situacijah. Ena najopaznejših pomanjkljivost je ta, da za pse iz druge skupine ne morejo vedeti, ali so vrata odprli zaradi klicev na pomoč ali zato, ker so radi ob svojih lastnikih. Raziskovalna skupina je kljub temu prepričana, da so naredili pomemben korak k boljšemu razumevanju pasje empatije.
