Odesa na vsakem koraku kipi od zgodovine: ruševine starogrške mestne državice, razpadajoče veličastje stavb ruskega imperija, neizbrisni pečat Sovjetske zveze. Na vrhu Potemkinovih stopnic, ki se vzpenjajo nad črnomorskim zalivom in so simbol mesta, je danes ogromen letni kino, ki lahko sprejme 15.000 gledalcev. Mesto je zagotovo pravi kraj za filmski festival: skozi stoletja so v njem svoje mesto našli arhitektura, slikarstvo, književnost in končno tudi film. Puškin je zapisal, da te v Odesi omamni vonj cvetočih akacijevih dreves zlahka zapelje, da tam ostaneš za vedno. Akacije so še vedno tam, četudi je v celoti slika od njegovih dni najbrž precej drugačna. Z nekoč veličastnih pročelij mestnih stavb se lušči omet, voda je – kot v Ukrajini nasploh – izjemno onesnažena, na mestnih ulicah so pogoste tatvine in celo oboroženi ropi; zaupati ni mogoče niti policiji, ki je zaradi svoje podkupljivosti na slabem glasu po vsej Ukrajini, in je še do pred kratkim ljudi rada obtoževala izmišljenih prekrškov, za katere je na licu mesta zahtevala plačilo »kazni« v gotovini.

Komunizem versus neonacizem

Odeso, kjer prebivalci, kot v vzhodni Ukrajini nasploh, govorijo predvsem rusko, je seveda močno zaznamovala tudi razpetost države med vzhodom in zahodom, rusko ogrožanje politične neodvisnosti in ozemeljske suverenosti države ter porast ukrajinskega nacionalizma, ki je v nemalo primerih prerasel v neonacistična gibanja. Gre za zapleten položaj, v katerem se je nemogoče postaviti na eno ali drugo stran. Kot je to ponazoril kratki film Krisis Dimitrija Venkova, bi lahko kijevsko rušenje Leninovega kipa v času majdanske revolucije bilo samo po sebi pozitivno, saj gre za simbol totalitarnega sistema – a se takšna razlaga dogajanja zaplete, če vemo, da so ga zrušili ukrajinski neonacisti, torej privrženci drugega totalitarnega sistema. Odesa, ki sicer leži nedaleč od Krima in le nekoliko dlje od Donbasa, kjer oboroženi spopadi med rusko usmerjenimi separatisti in ukrajinsko vlado še vedno trajajo, tradicionalno velja za strpno in lagodno mesto – celo do točke, ko ga obtožujejo apatičnosti in apolitičnosti. Pred štirimi leti pa je do spopadov prišlo tudi tukaj: v poslopju sindikatov je zgorelo 46 proruskih protestnikov, ki so jim (mnogo številnejši) proukrajinski napadalci s streljanjem preprečili pobeg iz goreče stavbe.

Mrak Donbasa

Na letošnjem festivalu so največ pozornosti pričakovano posvetili filmu Donbas ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice, ki so ga spremljali pogovori in okrogle mize o vojni na vzhodu Ukrajine, o kateri film govori. Sloves Sergeja Loznice je podobno dvoumen kot ukrajinski politični položaj: mnogi ga imajo za enega največjih živečih dokumentaristov, ki je s svojimi filmi na novo definiral ustvarjanje z arhivskimi posnetki, ločnico med dokumentarnim in igranim in izrazne zmožnosti filmske montaže, njegovi kritiki pa ga hkrati obtožujejo nacionalizma. Kakor koli že, Odesa je s svojo neposredno geografsko bližino in politično vpletenostjo v dogajanje zagotovo pravi kraj za predstavitev njegovega filma, saj ga lokalno občinstvo zagotovo bere na povsem drugačen in bolj večplasten način kot denimo gledalci v Cannesu, kjer so film sicer prikazali premierno. Donbas je film, ki ga je v skladu z dejanskostjo, ki jo prikazuje, izjemno mučno gledati. Ukrajinske nacionaliste skozi trinajst poglavij sooči s podporniki proruske Ljudske republike Doneck in pokaže, kako konflikt postopoma razgrajuje jedro ukrajinske družbe, ki se ne meni več za človečnost. Orwellovske medijske manipulacije resničnih dogodkov, s korupcijo prežeta birokracija, groza, nasilje, poniževanje in neskončna vojna histerija, ki hrani nacionalizem, so iz trenutka v trenutek bolj neprizanesljivi; jasno je, da vezi med ljudmi v položaju, ko so ti izčrpani od neskončnega prizadevanja za to, da bi rešili lastno kožo, ne pomenijo ničesar več. Uničevanje družbenega reda je ravno tako učinkovito sredstvo pustošenja dežele kot orožje, četudi ne napada človeških teles, ampak duha.

Domače igre

Družbene dejanskosti v državi se z diametralno nasprotnega kota kot Donbas, loteva dokumentarni film Domače Igre (Home Games) režiserke Alise Kovalenko, ki ga je med drugim podprl tudi britanski Guardian: namesto širšega dogajanja se osredotoči na intimno zgodbo, namesto izrednega stanja na vsakdanjik, namesto toksične moškosti na življenje lezbičnega para in otrok. Dvajsetletna Alina Šilova sanja o tem, da bi lahko igrala v državni nogometni reprezentanci, a ji za treninge zmanjkuje časa, ker mora poskrbeti za disfunkcionalno družino: njena mama je v zaporu, nato umre, oče pa otroški dodatek za sestrico in bratca zapravlja zase. Home Games ni le izjemen portret mlade, komaj odrasle ženske iz najrevnejših družbenih slojev, ki se mora za dostojno življenje bojevati z nadčloveškim naporom; je tudi nekonvencionalna pripoved o uspešni nogometašici, in eden izmed prvih filmov, ki prikazuje življenje LGBT oseb v Ukrajini.

Režiserka Alisa Kovalenko se je sicer z ženskim nogometom v Ukrajini ukvarjala tudi v okviru televizijske serije. V sedemdesetih je bil ta namreč prepovedan, saj naj bi škodoval »ženskemu zdravju«, tik pred razpadom Sovjetske zveze pa je ponovno vzcvetel. Nogomet danes igrajo predvsem dekleta iz delavskega razreda, ki jim predstavlja možnost pobega iz revščine. Natanko to se zgodi tudi v Home Games: Alina s partnerico Nadjo, s katero prevzameta skrb za njenega brata in sestro, naposled zaživita nekoliko bolj urejeno, četudi za dokaj konservativno državo tudi povsem nekonvencionalno življenje. Tako je v zgodbah o ukrajinskem vsakdanjiku vseeno mogoče najti tudi upanje v boljšo prihodnost.