Lovke večletne recesije, ki je hudo udarila po gradbeništvu, so pred leti dosegle tudi podjetje Olivija Oslakovića iz Pirnič, ki se je ukvarjal z zaključnimi deli v gradbeništvu. Dela je bilo vse manj, prišla je še bolezen, Olivijo je doživel hud srčni infarkt. Bil je čas za temeljit premislek.
»Sosedu iz Pirnič sem večkrat pomagal pri ovcah, ki jih je imel nedaleč od tukaj. Ko je prišla še bolezen, sem se dokončno odločil, da se s podjetjem ne bom več ukvarjal. Z ženo sva začela iskati kakšno domačijo v Beli krajini, saj nama je bilo tukaj zelo všeč, in sva izvedela za tole na Omoti, ki so jo že lep čas prodajali,« pripoveduje Olivijo Oslaković. Eno leto so se dogovarjali glede cene, leta 2015 pa sta se z upokojeno ženo Nuško in nekaj kozami, ki sta jih redila že v Pirničah, preselila na dober hektar veliko posestvo na Omoto pri Semiču.
Urejanje skoraj sto let stare hiše in dveh gospodarskih poslopij gre sicer počasi, a kot pravita, se jima nikamor ne mudi. Zamenjati je bilo treba elektro in vodovodne inštalacije, tla, okna, skratka vse. Sledi še streha na hiši in gospodarskem poslopju. Žena Nuška medtem s svojo umetniško žilico sama obnavlja stare kose pohištva, omare, stole, vrata.
Uresničitev dolgoletne želje
»Še ko sva bila v Pirničah, sem razmišljal, če že nimam kaj početi, bom delal pa sir, ki ga imam nasploh zelo rad. Tako sem kupoval mleko od kmetov in se začel učiti osnov sirarstva. Žena je v bližini našla pašnik in kupila sva nekaj koz, a sem se moral voziti do pašnika. Razmišljal sem, da bi bilo fino, če bi imel posestvo, kjer bi lahko sedel pred hišo in opazoval koze, kako se pasejo. In tu lahko počneva prav to.«
Trenutno imata 35 koz, od tega 18 odraslih. Še vedno se učita, pravita, predvsem glede cepiv in bolezni koz. »Največji problem so paraziti. Koza lahko zelo na hitro shujša in v nekaj urah je z njo konec. V začetku smo za vsako kozo, ki je šla, jokali,« doda Olivijo. Vsak dan namolzeta šest do sedem litrov mleka, iz česar nastane polkilogramski hlebček sira. Prav te dni zbirata informacije glede registracije dejavnosti kot male sirarne, da bi lahko sir tudi prodajala. Najprej sta izdelovala »navaden« sir, nato sta začela še z drugimi okusi, s poprom, čemažem, bučnimi in sezamovimi semeni, suhimi paradižniki, tartufi, kurkumo, raznimi začimbami, zelišči. »Ljudje imajo še vedno predsodke, češ da vse, kar je kozjega, smrdi. Zato svoje sire predstavljava na raznih prireditvah, da se ljudje počasi navadijo in spoznajo, da so njihovi predsodki neupravičeni in da so kozje mleko in mlečni izdelki zelo zdravi.«
Zelo pametne in pretkane živali
Dan se zanju začne kmalu po 5. uri , ko koze dobijo prvi obrok. »Takoj ko slišijo kljuko na vratih, začnejo vreščati, da so lačne. Napravil sem jim tudi manjšo mizico, da skočijo nanjo, in medtem ko jedo, priklopim manjši strojček za molžo in jih pomolzem,« pripoveduje Olivijo, ki vsako leto v Italiji nabavi nekaj ton briketov. »Koze pojedo vse, kar dobijo, pa so še vedno videti lačne. Takoj po molži jih izpustimo na pašnik. A se nočejo pasti, raje poležejo v travo, ob kakšni skali, in nekaj ur dremajo. Šele proti večeru se začnejo zares pasti.«
Koze so zelo pametne in pretkane živali, pravi Olivijo. »Kar si zamislijo, skušajo doseči. Če nimaš dobro ograjenega pašnika, so hitro na sosedovem travniku. Prav tako bi naredile vse, da bi prišle do zelenjavnega vrta. Zgodilo se je že, da se je kak mladiček izmuznil in na vrtu popasel čisto vse. Da o drevesih in jagodičevju ne govorimo.«
Najprej sta pašnik obdala z mrežo, a so koze hitro ugotovile, da če dovolj dolgo vztrajajo, se mreža razširi in se hitro zmuznejo skozi. Zdaj sta okrog mreže napeljala električne žice in je mir, le tu in tam kakšna še skoči čez. »Načeloma so zelo prijazne živali, rade se crkljajo, sploh mladički se radi stiskajo, kot mladi mucki,« pravi Nuška Oslaković in doda, da sta v treh letih pojedla le enega kozlička. »Enostavno ne moreš, saj ti je pri srcu kot kak hišni ljubljenček.«
