Osrednje izhodišče knjige je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. Na njeni 8. strani najdemo naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena.« In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov.« Za tako nesprejemljiva ravnanja je največ kriva veljavna politična ureditev, ki upravljanje države obravnava kot monopol vsakokratne vladne koalicije, volilcem pa močno omejuje vpliv na to, katerim političnim elitam naj ta monopol pripada. Kar zadovoljivo bi se odpravil – monopol namreč – z rešitvijo, ki vključuje naslednje temeljne usmeritve:

a) Organizacijsko naj se pri upravljanju aktivnosti države dosledno loči med vodenjem in nadzorom, pri čemer je nadzor vodenju nadrejen in tudi sprejema ključne upravljalske odločitve.

b) Glasovalne pravice (moč odločanja) naj v organu nadzora pripadajo predstavnikom treh interesnih skupin: vladi, ki zastopa splošne interese, zaposlenim in uporabnikom storitev.

c) Pri kadrovanju organov nadzora in vodenja naj se dosledno upošteva, da morajo kandidati za te organe imeti primerne vodstvene izkušnje, etično pa morajo biti neoporečni.

Naj na primeru SDH, ki upravlja večino državnega premoženja v gospodarstvu, pokažem, kako naj bi se ob upoštevanju gornjih usmeritev oblikoval njegov nadzorni svet (NS), to je osrednji organ upravljanja. Danes ima ta pet članov, vse pa imenuje vlada in ti upravljajo državno premoženje tako, da je to postalo eno osrednjih gojišč korupcije in klientelizma v državi. Po gornjih usmeritvah naj bi imel NS SDH devet članov: tri naj bi imenovala vlada, tri zaposleni oziroma njihovi zastopniki (enega v SDH zaposleni, dva Zveza sindikatov), tri Gospodarska zbornica kot zastopnik interesov gospodarstva, vezanih na poslovne aktivnosti SDH. Vsi člani NS bi morali imeti večletne uspešne vodstvene izkušnje (praviloma v gospodarstvu), njihova etičnost pa naj v nobenem pogledu ne bi bila vprašljiva. Ob takem NS bi podjetja v državni lasti poslovala uspešneje, pri privatizaciji ne bi doživljali nedopustnih polomij (primeri: letališče Ljubljana je posredno v lastni nemške države, s prodajo Mercatorja smo si zadali avtogol, NKBM smo prodali za smešno nizko ceno…), predvsem pa bi imeli bistveno manj korupcije, ki deluje v družbi podobo kot rak v živem organizmu.

Monopol vladajoče politike povzroča še več škode kot pri upravljanju državnega premoženja pri upravljanju javnega sektorja (državna uprava, javne agencije, zavodi, skladi…), posledice pa se kažejo v raznih oblikah; ena najbolj resnih je razvojno zaostajanje Slovenije tudi za nekaterimi evropskimi državami, ki so nas pred leti še imele za vzor, v javnosti najbolj zapažena pa je slej ko prej kriza javnega zdravstva. Tudi v tem primeru naj bi se monopol politike odpravil z uveljavitvijo zgoraj navedenih usmeritev, torej smiselno enako kot v primeru SDH. S to spremembo bi se začela učinkovitost javnega sektorja hitro popravljati – danes tu zaostajamo za vsemi državami EU z izjemo Hrvaške, Grčije in Cipra –, to pa bi se odrazilo tudi v pospešenem razvoju države.

Slovenija ima ta čas spodobno tekočo gospodarsko rast, pretežno po zaslugi dejavnikov, za katere si vladajoča politika ne more pripisati skoraj nobenih zaslug. Razvojno pa smo še vedno v krizi in z njo se bomo lahko resno spoprijeli šele po tem, ko nam bo uspelo krepko omejiti monopol, ki ga imajo danes politične elite pri upravljanju države. Kako naj bi to storili, zvemo, kot rečeno, veliko uporabnega iz knjige JHS, a žal bo ta možnost ostala slabo izkoriščena. Kdor enkrat okusi sladkost monopola oblasti, se mu namreč zlepa ne bo odrekel, zato ne preseneča, da se vse politične stranke v svojih programih in ravnanjih dosledno izogibajo osrednjega problema, ki ga imamo, to je sistemsko neprimerno urejeno upravljanje države.

Ker pri njegovem reševanju na politiko ne gre računati, se ga bo morala aktivno lotiti civilna družba. Osrednjo vlogo naj bi pri tem prevzele njene že delujoče velike organizacije, to so predvsem Zveza sindikatov ter Zveza upokojencev. Če tudi te možnosti ne bomo znali ali hoteli izkoristiti, prihodnost naše države vsaj za večino res ne bo obetavna.

Andrej Cetinski, Ljubljana