Veliko nas je bilo prepričanih o pristnosti evropskega projekta, še preden je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Dojeti je treba, ali je to naše zaupanje v evropski projekt prineslo kakšne sadove. Menim, da ne, predvsem od določenega trenutka dalje. To je od sprejema maastrichtske pogodbe leta 1992, ki je predstavljala velik in ambiciozen projekt, tudi z določeno politično vrednostjo, vendar je zrastel na neoliberalnih temeljih. S to realnostjo se moramo soočati. Naj ne bi bil neoliberalni projekt, ker so ga podprle levice po vsej Evropski uniji, in seveda ne zgolj levice. Nedvomno je neoliberalni projekt zaradi njegovih vsebin, zaradi tistega, kar je zapisano v maastrichtski pogodbi.

V njej je zapisano, da centralne banke članic ne smejo financirati javnega dolga oziroma to prepoveduje. Cilj Evropske centralne banke je zgolj zagotavljati stabilnost cen. Ne vključuje drugega cilja, ki ga ima na primer ameriški FED, da se ohranja ustrezna stopnja zaposlenosti. Da je stabilnost cen edini cilj, ni zgolj detajl, ampak je razlog nezdružljivosti pogodbe z vrednotami ustav evropskih članic. Če se vztraja pri stabilnosti cen in je na primer 11-odstotna brezposelnost sprejemljiva ali celo zaželena v takem institucionalnemu zarisu, je to sočasno v nasprotju z delovnimi in socialnimi pravicami, zapisanimi v ustavah članic Evropske unije.

Tu je še ena vsebinska posebnost, to je soglasno sprejemanje fiskalnih in socialnih politik na ravni EU. Če ni soglasja, se v notranji konkurenci med državami članicami uveljavlja socialni in fiskalni damping. To omogoča neuravnoteženost trgovinskih bilanc članic EU. Nekatere izmed članic močno povečujejo svoje izvoze v druge članice, ki povečujejo svoje uvoze, kar omogoča prelivanje kapitala iz uvoznih članic v izvozne. Skrajna posledica maastrichtske pogodbe je obubožanje perifernih držav članic EU in njenih prebivalcev.

Črt Tavš, Koper