»Že tretjič letos sem prišel na Mengeško kočo, ker imajo veliko igral in živali. Enkrat sem prišel z vrtcem, enkrat z babico, zdaj pa z mamico in prijatelji iz Ljubljane,« se je pohvalil Luka Škofic iz Trzina in pokazal svoje čisto nove modre gojzarje, ki jih je prišel uhodit, da bo lahko šel čez dva dni s starši na Uskovnico. Že naslednji trenutek sta s prijateljem Filipom Zagombocem spet krmila koze, enoletna sestrica Maja pa se je posvetila obuvanju svojih rdečih superg.
In čeprav je mengeška koča na Gobavici na 433 metrih nadmorske višine najnižje ležeča planinska koča, marsikdo pozabi, da se je tudi do nje dobro odpraviti v primerni planinski obutvi. Zato je ob sestopu že prenekatera mladenka v japonkah pristala tudi na zadnji plati. A je gozdna pot tako prijetno mehka, da za jok in stok ni časa, nam je zaupala šestletna Maja iz Domžal. »Midva nikoli ne greva po pravi poti, vedno greva po bližnjicah in plezava preko korenin in štorov, da je bolj zabavno,« sta hitela pripovedovat šolarja Filip in Matija iz Kamnika. David Smrekar iz Vodic, ki bo čez 13 dni star sedem let, kot je povedal ob srečanju, pa je, medtem ko je hranil koze, razlagal, da se spotoma vedno ustavi in opravi prav vse vaje na vseh trim postajah do koče. Malo je sicer obžaloval, da včeraj v ogradi ni bilo konjev, saj so se pasli na bližnjem travniku. A saj jih je že večkrat božal in jih bo spet, ko pride naslednjič, je trdno prepričan.
Družinam prijazni
Mengeška koča na Gobavici se od letošnje pomladi kiti tudi s priznanjem Planinske zveze Slovenije družini prijazna planinska koča. Deli si ga še z 48 drugimi od skupno 161 planinskih koč in domov v upravljanju slovenskih planinskih društev. Dobili so ga za obdobje štirih let, po preteku tega obdobja pa ga bodo lahko znova obnovili.
Za priznanje so morali v koči, ki je zaradi ne pretirano visokega in strmega vzpona lahko dostopna tudi za otroke, marsikaj postoriti in preurediti, pove najemnik Jurij Repanšek, ki vodi kočo že polnih 21 let. Predvsem so morali poskrbeti za dobro počutje in udobje najmlajših. Že ob lanski 60. obletnici koče, ki je v lasti Planinskega društva Mengeš, so prenovili klopi, mize in fasado, letos pa so temeljito preuredili igrišče. Dodali so mu nova igrala, tobogan in gugalnice, ter ob igrišče postavili klopi in mize, da lahko starši spremljajo igro svojih nadobudnežev kar od tam. Uredili so jim tudi otroški kotiček s knjigami, pobarvankami in igrami, za najmlajše pa previjalno mizico.
Domači živalski vrt
Veliko je k priznanju pripomogel zlasti mini živalski vrt, poskrbeli pa so tudi za prilagojene otroške menije. V njihovem živalskem vrtu lahko otroci občudujejo, božajo in hranijo tri koze, štiri konje, vietnamskega prašička, v ribniku pa občudujejo zlate ribice… Jeseni nameravajo živalski vrt razširiti, verjetno mu bodo dodali kokoši, golobe, purane, race in morda še kakšno žival, ki so jo nekoč že imeli. »Otroci imajo živali zelo radi,« pravi Repanšek in doda, da jih lahko pri njih božajo in hranijo s suhim kruhom, konje pa lahko tudi jahajo.
Najemnik koče, ki že več kot dve desetletji skrbi za vzdrževanje, prenovo, pestro ponudbo, prijazno postrežbo in bogat program, pravi, da so vedno polni idej in bodo koči tudi v naslednjih letih še marsikaj dodali, med drugim naj bi delno pokrili tudi poletni vrt. »Ko sem prišel na kočo, je bil vsem obiskovalcem na voljo le en skupen wc, zdaj jim jih je na voljo kar sedem,« pravi Jurij Repanšek, ki se še spomni, kako je moral s štedilnika v tesni kuhinji odmikati juho, da je lahko popražil krompir… Zdaj lahko v sodobno opremljeni prostorni kuhinji s krušno pečjo in letni kuhinji z zunanjim žarom skuhajo tudi za 300 gostov hkrati. Ponujajo različna kosila za deset do trinajst evrov (za otroke šest evrov), jedi na žlico, gostje radi posežejo po ocvrtem piščancu, jedeh iz krušne peči, poleti jim teknejo postrvi in še bi lahko naštevali, tudi okusnih sladkih dobrot jim nikoli ne zmanjka, se pohvalijo.
Obiskovalci se vračajo
Na Mengeško kočo se obiskovalci radi vračajo, vračajo se tudi zaključene skupine. Organizirajo jim tako piknike na prostem kot rojstnodnevne zabave, slovesne poročne pogostitve, vse večkrat pri njih prirejajo tudi seminarje.
Ob lahki dostopnosti po urejenih gozdnih poteh, trim stezi, kolesarskih poteh in ne nazadnje asfaltni cesti lahko obiskovalci tudi pri njih uživajo v prelepem pogledu na bližnje ravnice in Kamniške Alpe. Prav tako obiskovalcem nikoli ne zmanjka možnosti za rekreacijo, saj lahko kolesarijo, tečejo, se sprehajajo, trimčkajo, nabirajo gobe ... lahko pa pot nadaljujejo do Rašice, ki je oddaljena poldrugo uro hoda, do Dobena bodo potrebovali uro, do Šinkovega Turna pa le 30 minut. Iz Ljubljane je Mengeš oddaljen vsega 15 kilometrov, ob vznožju Gobavice in ob koči je tudi parkirišče.
