Poletje je tradicionalni čas festivaljenja – tudi literarnega. Slovensko sezono festivalov odpreta majski Lirikonfest v Velenju in junijska Živa književnost pred Škucem, nadaljujejo jo julijski kritiško-pesniški festival Pranger, Novomeški poletni večeri s festivalom kratke zgodbe Novo mesto short in avgustovski Dnevi poezije in vina, sezono pa v prvih septembrskih dneh sklene festival Vilenica. Kdor si v Sloveniji poželi literarne kopeli, nikakor ne ostane na suhem, celo precej poceni lahko pride skozi, a kljub temu se večina slovenskih literarnih festivalov nenehno bojuje za občinstvo. Tudi izbrana kulinarična ponudba na stroške prirediteljev ne zaleže več kaj dosti. Zdi se, da navdušuje le še piškotkarje, zato poskušajo organizatorji poslušalce privabiti z najrazličnejšim animacijskim programom in dodatnimi zvočno-vizualnimi ponudbami, od katerih še najbolj zaleže koncept veselice.
Programska podobnost
Nedavno sem imela priložnost obiskati dva najvidnejša švicarska literarna festivala, Literarne dneve v Solothurnu in 23. izvedbo Mednarodnega literarnega festivala v Leukerbadu. Ob primerjalnem prebiranju obeh festivalskih programov skorajda nisem opazila razlike, čeprav prvi velja bolj za švicarskega, drugi pa za mednarodnega in je primernejši za mreženje, kot so mi razložili domačini. Kar nekaj švicarskih avtorjev je gostovalo tako na enem kot na drugem, med tujimi gosti pa so bila številna imena, ki so že bila na vsaj enem od slovenskih festivalov, na primer Péter Nádas, Margriet de Moor, Filip Florian, Felicitas Hoppe, Robert Prosser ali Blerina Rogova Gaxha, poleg Švicarjev, kot so Ilma Rakusa, Peter Stamm, Lukas Bärfuss, Melinda Nadj Abonji, Arno Camenisch in drugi. Kar bi lahko pomenilo, da obstaja nekakšno nomadsko pisateljsko pleme, ki poleti potuje s festivala na festival.
Tudi konceptualno bi lahko oba festivala označila za »klasična«, kjer so v osredju predvsem literarna branja, katerih dodana vrednost (če jo dobra literatura sploh potrebuje) so slikovite švicarske mestne vedute Solothurna ali pejsaži čudovite gorske pokrajine nemško-francoskega kantona Wallis/Valais. Tudi tematski fokusi so predelovali večne teme sodobne literarne produkcije in niso odpirali revolucionarnih vpogledov – v Solothurnu so se ukvarjali z vlogo literarne kritike v Švici, avtorskimi pravicami na internetu, dokumentarnim in avtobiografskim pisanjem ter sodobno liriko narave, v Leukerbadu pa so obravnavali spominsko tematiko v književnosti, se spraševali po vrednotah in iskali aktualno povezavo z letom '68. S tematskega vidika so bile najzanimivejše predstavitve trenutno aktualnega poljudnonaravoslovnega pisanja, tako imenovanega nature writing, ki se na mednarodnem knjižnem trgu kaže v porastu izdaj najrazličnejših knjig o rastlinah in živalih.
Pozornost do prevajanja
Oba festivala pa sta se v primerjavi s sorodnimi slovenskimi prireditvami bolj poglobljeno in izčrpno posvetila posameznim prevajalskim vprašanjem. V Solothurnu so povabljeni prevajalci spregovorili o prevodih Petra Stamma, ki je prejel letošnjo solothurnsko literarno nagrado, v Leukerbadu pa so se posvetili prevajanju besedil pesnice Nore Gomringer. Lahko se strinjam z Andreasom Breitensteinom, feljtonistom Neue Züricher Zeitung, o leukerbaškem festivalu, ki bi lahko veljal tudi za solothurnsko srečanje: »Melanholija in ironija, globokoumnost in parodija, odmik od zgodovine in vrnitev k naravi, veselje do izginevanja in ponovnega vstajenja telesa v besedilu.«
Pa vendar oba festivala kljub relativni odmaknjenosti (sploh Leukerbad, ki velja za finančno obubožano in zaprašeno zdraviliško naselje v hribih nad mestom Leuk) privabljata številno (starejšo) zainteresirano javnost, ki se prepusti posrečeni kombinaciji narave in kulture, za kar so obiskovalci pripravljeni odšteti celo 180 švicarskih frankov. Ne glede na podobne vsebinske koncepte in naravne predispozicije je tovrsten literarni turizem za slovenske festivale še vedno utopija. Najbrž večino odgovorov najdemo v zgodovinskih in gospodarsko-družbenih razlikah med Slovenijo in Švico ter v umanjkanju kritične mase obiskovalcev. A vendarle se zdi, da pri nas potenciali v turističnem (kaj šele gospodarskem) smislu niso prepoznani, zato se zdi tudi prodaja vstopnic za literarne nastope naravnost bogokletna zamisel.
