V Jugoslaviji se ni prepevalo toliko kot na Britanskem otoku, kjer so to počeli izrazito. Niti kolikor se danes. Čeravno so imeli malodane vsi klubi himne, ki so jim jih odpeli takratni estradniki. O tem pa niti ni govora.

Ostala samo še ritmika

Himne so včasih spustili po ozvočenju med odmori, med tekmo pa so jih redko peli. In tribune so imele vedno svoj izbor. Pravzaprav se je v Jugoslaviji bolj kot pelo skandiralo, na primer: »Heja, heja, Cibosi.« Vzklikalo, na primer: »O-lim-pi-ja!« Po stadionih je krožilo nekaj formatov vzklikanja, samo besedilo se je spreminjalo. Pretežno na jugu se je uporabljala ritmika starogradskega napeva Niška banija, topla voda, ki ima v navijaških inačicah številnih južnoslovanskih klubov v besedilu nujno omenjanje spolnega odnosa z materjo nasprotnika. In v navijaški inačici se melodije osnovnega komada niti ne prepozna. Ostala je samo še ritmika.

Drugače je s komadom Sa Ovčara i Kablara (Druže Tito bela lica kad češ doči do Užica), ki je bil prav tako dostikrat uporabljen za vzorec, nemara najbolj znan pa je v izvedbi navijačev C. Zvezde, v inačici »Beogradska zvona zvone da pozdrave šampione«. Po partizanskih se je segalo tudi v Tivoliju na hokeju konec osemdesetih, kot na primer »Šivala je deklica zvezdo« ali »Svobodna Slovenija (Slovenci kremeniti…)«, od narodnih je znana »Moje dekle je še mlado pa ja«, kjer je v navijaški inačici nastopal nekdanji vratar Jesenic Cveto Pretnar, med »stare dobre« pa lahko uvrstimo še »Rom-pom-pom« Avsenikov in »Ti boš pa doma ostala« Ansambla Miška Hočevarja. Le da navijaška verzija pravi: »Zmaga je doma ostala, v naši hali Tivoli.« Od dandanašnjih je zanimiva »Umrl je Maribor«, kar je sicer »We left our wifes at home« iz leta 1955, avtorstvo Valterja Ostanka, kanadskega kralja polke slovenskega rodu, pri nas bolj znana po verziji Ivice Šerfezija »Žena naj bo doma« iz leta 1971.

Iste skladbe, drugačna besedila

Iz širše domovine se da spomniti vsaj še verzij Guantanamere ali pa Banana boat songa Harryja Belafonta v stilu: »Dejo majstore, ti si bog«, izrazit potencial, da bi lahko postala globalen navijaški format, pa ima fraza »Oj-joj-joj oj jo jo-joj«, vzeta iz Buffalo Soldier B. Marleyja, ki pa se jo lahko sliši samo v Tivoliju na hokeju. Ljubljanski hokejski navijači pa ne potujejo dovolj, da bi se zadeva razširila. V nekem srbskem časopisnem članku je avtor pred dvema letoma na primer ugotovil, da navijači Crvene Zvezde in Partizana pojejo vsaj deset istih skladb s kanček spremenjenim besedilom. Tipičen primer je napev »Pune tribine ludih navijača«, ki je s slovenske scen znan v interpretaciji Green Dragons oziroma po sovražnogovornem besedilu: »Sovražim Maribor in Viole, sovražim celo Pohorje…« In še kje. Vse to predvsem, da se pride do končnega »Allez Allez«, ni pa jasno, kaj bi bil original. Vsaj avtorju članka ne. Tak je tudi mariborski primer: »Ubi Žabara«.

Nemalo navijaških vzklikov ali vzorcev te spomni na neko skladbo, pa ne zmoreš ugotoviti, katero. Lahko samo en njen izsek. Frazo. Tipičen, a znan je primer skladbe Seven nation army skupine The White Stripes. Leta 2003 se je pojavila na stadionu v Bruggeu v Belgiji. Belgijski navijači niti niso povzeli osnovne melodije, ki ima v originalu besedilo, temveč so kot svojo privzeli kitarsko frazo. Prek gostovanja Rominih navijačev v Bruggeu, ko se je igrala tekma lige Evropa, je domislica prišla v Italijo. Leta 2006 je bilo svetovno prvenstvo v Nemčiji. Že pred njegovim začetkom je italijanska reprezentanca, ki je potem postala svetovni prvak, Seven nation army vzela za svoj napev, medtem ko se danes skladba pojavlja tudi ob uradnih priložnostih. Oziroma si prek nje dajejo duška navijači številnih klubov po svetu.

Približati se rjovenju leva

»Nikdar se ne sme nehati. Ves čas mora trajati,« je na vprašanje, katere kvalitete mora imeti dobra navijaška pesem, odgovoril stari Green Dragon. »A-a-a, o-o-o!« to je to, kar predvsem išče navijaška pesem. Kajti navijač na tribuni nikdar ne poje kot na primer na pikniku. Na tribuni navijač poskusi kar se da potemniti glas, ga približati rjovenju leva na eho efektu, če že ne donenju votline. Poudarjeno moško petje. Solo samoglasniki so za to idealni. Kar pa so stari pop vzorci. Jimi Rasta, ljubljanski diskotečni D. J. s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih, pravi: »Veliko je tega, bi pa spomnil samo na zasedbo Steam in njihov hit »Na Na Hey Hey Kiss Him Goodbye«. Leta 1969 je v dveh tednih postal številka ena v ZDA. In bilo bi čudno, če tak napev ne bi dosegel stadiona. Ne sicer nogometnega. Privrženci ameriške bejzbol ekipe White Sox ga pojejo. Med nogometne navijače je »na-na-na« prišel prek »Freed from desire«, italijanskega house hita iz 90. let, ki se je na stadionu prvič pojavil leta 2012 v angleški četrti ligi. Navijači kluba Stevenage FC so svojemu napadalcu Luku Freemanu v refrenu peli: »Freeman's on fire, your right back is terrified!« Potem so leta 2016 domislico s spremenjenimi besedilom povzeli navijači Newcastla v premier ligi, medtem ko je za globalni prodor ideje poskrbel navijač Wigana, ki je na youtubu objavil svojo verzijo. V njej je nastopal Will Griggs, Viganov irski napadalec. Ta je istega leta 2016 igral tudi na evropskem prvenstvu, kjer so komad globalno lansirali irski navijači. Letos v Rusiji so skladbo oživili Angleži. Samo Wardy ni bil »on fire«.

Te vrste refreni so pri navijaških pesmih praktični. Poznavanje besedila zna biti dostikrat prepreka za vživljanje. V tem primeru besedila ni. So samo samoglasniki, ki ti omogočajo vstopanje v trans. Islandci, kot smo lahko videli na prvenstvu leta 2016, to iščejo drugače. Naraščajoče hitro ploskanje, ki se izteče v »Huh«, je zaslovelo kot »vikinški vojni pozdrav«. Jasno. Kaj pa bi drugega? A menda pomota. Islandci po idejo niso šli v stare etnološke notne zapise, ampak naj bi privrženci Stjarnana, islandskega kluba, gostovali pri škotskem Motherwellu in ta specifičen tip ploskanja prvič videli in slišali tam. Samo vokalni zaključek »Huh« naj bi bil njihov.