A tudi z invalidsko penzijo gre. Ko me kamerad opozori, da so v papirnici v mestu naprodaj majice po evro in pol, me zvije. Navajeni smo nizkih cen, ki jih dviga previsoki ddv, a da so majice v tekstilnem diskontu po 3 evre, pa zgleda, da gre še nižje. Razmišljati, koliko dobe za eno majico bangladeški, vietnamski in kitajski delavci, nima smisla. Zagotovo pa se dobi od invalidskih penzij višje vpogledne obresti, kot je omenjena cena za eno majico. Pa še te se štejejo v centih. Bolje ne razmišljati, kam poniknejo dobički od majic blagovnih znamk, ki presegajo ceno 20 evrov, in tistih lepih, potiskanih, po 10 evrov.
V nakupovalnem centru te poleg tega postreže natakar študent; novih natakaric in natakarjev, vsaj slovenskih, ki niso študentje, ni od nikoder. Tisti, ki smo blizu meje, nakupujemo čez. In veselo požvižgavamo refren: ddv-ja državi manj, pri nakupu pa nižje cene, kar se čez mejo za špežo plača, se pač splača.
In zdaj k bistvu. O moji najboljši banki NKBM sicer vse najboljše, saj sem slovenski državljan. Zame se tam ni spremenilo nič, banke se ne zamenja. To, da ukinja podružnice vse po vrsti, me ne moti, moti pa tiste, ki so tja zahajali. Nikoli nisem bil v Ameriki, a da sem komitent ameriške banke, na to se pije. Pa še tisto upokojensko revijo gre pohvaliti, res je, da potrebujejo tri mesece, da ti pošljejo ogledni izvod, in ti ponudijo še dva zastonj. Lepa gesta, imeli so tudi nagradno anketo, na katero se nas je odzvalo manj kot 500 upokojencev in upokojenk. Majico sem pa le dobil. Pa še hitro so jo poslali.
Me je pa to branje o NKBM na spletnem Dnevniku skoraj odneslo s stola, rešila me je miška. Pa ne tista dvonoga; penzija je nizka, ženske pa stanejo.
Tomaž Švagelj, Štanjel
