Istrski topo je bil v severnem Jadranu in Istri eno izmed najpogostejših plovil. Namenjen je bil obrtniškemu ribištvu in prevozu soli ali drugega, tudi poljedelskega blaga. Medtem ko so posamični ribiči na trnek v plitvinah lahko lovili v malih lesenih čolnih, batanah, je bilo za lov z mrežami tudi dlje od obale in celo za nekaj dni potrebno močnejše in večje plovilo. V Kopru, Piranu in Izoli so jih izdelovali v dolžinah od 6 metrov pa tja do 10 metrov in več. Istrski topo je bil trdneje zgrajen kot tisti v Benetkah in Gradežu, saj ponuja istrska obala precej manj zavetja pred slabim vremenom kot tamkajšnje lagune in kanali.
Tja do konca avgusta to tradicionalno plovilo v portoroškem Monfortu na novo izdeluje tričlanska ekipa Woodstyle, ki jo vodi Tomi Sinožić iz Izole, med drugim predsednik tamkajšnjega Društva prijateljev starih bark. »Najprej sem bil jadralec, nato veslač, zadnja leta sem tudi restavrator starih bark,« nam pove Sinožić, ki se je projekta lotil še z dvema prijateljema Kristjanom Kerino in Gregorjem Pižentom.
»Najtežje je bilo dobiti primeren material. V Sevnici nam je uspelo nabaviti hrastove plohe primerne debeline, ki so se šest let naravno sušili,« še pove, in tudi, da imajo v Monfortu idealne pogoje za delo, saj je s krožno žago veliko lažje delati kot s teslicami, ki so jih uporabljali nekoč.
Iščejo še zadnje mojstre tega poklica
Izdelava replike poteka v sklopu čezmejnega projekta Mala barka 2. »Gradnja po načrtih in tehnični dokumentaciji navtičnega arhitekta iz Kopra Andreja Justina je zaupana ekipi iz Izole, ki se je edina javila na razpis, strokovno usklajevanje projekta pa vodi kustos Pomorskega muzeja Uroš Hribar,« je o projektu gradnje topa v vrednosti 53.000 evrov povedal direktor piranskega muzeja Franco Juri in dodal, da se Monfort prav zaradi svoje prostornosti in zgodovine kot nalašč ponuja pomorski dediščini.
»Prav zato želimo, da bi se te prostore tudi v prihodnje uporabljalo za negovanje pomorske dediščine in tradicionalnega ladjedelstva. Skupaj z občino Piran si želimo v njem dolgoročno uredili restavratorski center za stare lesene barke in gradnjo novih, ki bi bil odprt za javnost, tako da bi dogajanje v njem lahko spremljali turisti, šole in še kdo,« pove Juri. Hkrati po tihem upa, da bodo prav s tem projektom spodbudili k sodelovanju še zadnje mojstre tega starega poklica. O pomembnosti projekta, ki je v celoti ocenjen na 2,16 milijona evrov, pri čemer je v 85 odstotkih sofinanciran iz nepovratnih sredstev evropskega sklada za regionalni razvoj, pa Uroš Hribar omenja sodelovanje s fakulteto za pomorstvo, ki bi barko lahko prevzela v upravljanje in jo morda uporabila v pedagoške namene.
Veslačice ohranjajo tradicijo
Predstavitve projekta se je udeležila tudi ženska veslaška skupina Voga Veneta Piran, ki je iz Seče do Monforta priveslala s topom, sicer precej manjšo »sestro« tega, ki je v nastajanju. »Gre za staro tradicijo veslanja stoje na beneški način, ki je bilo tipično za te kraje,« pove veslačica Duška Žitko, sicer kustosinja za umetnostno zgodovino v piranskem pomorskem muzeju. V nasprotju z originalom, ki je precej težji, plovilo veslačic tehta okoli 400 kilogramov, dekleta pa so tudi sodelovala pri njegovi obnovi.
Gradnja plovila je še vse do konca avgusta na ogled javnosti vsak dan od ponedeljka do petka med 10. in 13. uro, ob sredah in petkih tudi med 18. in 21. uro. V prostoru so poleg škvera nameščeni tudi ekrani, na katerih so osnovne informacije o projektu, nekdanji ladjedelski dediščini obale slovenske Istre, tradicionalnih plovilih, topu in gradnji topa.
