Se še spominjate, kako so čez noč prilagodili zakonodajo tujemu investitorju (lex Magna)? Takrat so se protesti kar vrstili. Zdaj pa smo si globoko oddahnili, ko je vlada prav tako čez noč, 28. 6. 2018, sprejela novelo zakona o zdravniški službi. Seveda, za najtežje bolnike gre, za otroke s prirojenimi srčnimi napakami.

Lahko si priznamo, da za naše otroke v Sloveniji dobro skrbimo. Že pred rojstvom in od rojstva naprej. Vsak ima svojega otroškega zdravnika, kar marsikje ni samo po sebi umevno. To smo k sreči podedovali iz prejšnjega (velikokrat popljuvanega) družbenega sistema in samo upamo lahko, da bomo ta standard še obdržali.

Več težav je z otroško srčno kirurgijo. Kopičile so se in zdaj dokončno izbruhnile. Naj na kratko povzamem situacijo, kot jo sama vidim: problem so bili in so še otroški srčni kirurgi. Ker nismo imeli svojih, so prihajali iz tujine. Prvi se je kmalu poslovil zaradi boljšega zaslužka drugod. Drugi za njim je prihajal samo trikrat na mesec, kadar je operiral. Vsa intenzivna terapija, morebitni zapleti in odgovornost so ostajali na ramenih naših preobremenjenih pediatrov. Mednarodna presoja z dr. Gregoričem na čelu je ugotovila, da je tak program preveč rizičen, nevaren.

Vlada je lani z dobrimi nameni sprejela sklep o ustanovitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Pozabila pa je na kader in na zakonske ovire pri zaposlovanju tujih zdravnikov. Sami smo imeli dobre otroške kardiologe, a so letos, na žalost, dali odpoved. Menda zato, ker jih niso predvideli za delo na inštitutu. Je to sploh mogoče? Zakaj nimamo svojih otroških srčnih kirurgov, je bolj zapleteno in večplastno vprašanje. Med drugim tudi zato, ker je tujim kirurgom zmanjkalo časa za mentorstvo.

Državni zbor je na drugi izredni seji sprejel novelo zakona o zdravniški službi. Poslanci so se veselili: »Odprli smo vrata tujim zdravnikom.« Kljub opozorilom zdravniške zbornice (ZZS) zaradi spornega določila. To »retroaktivno omogoča, da bodo vabljeni zdravniki izven EU lahko začeli opravljati zdravstveno dejavnost že pred uveljavitvijo tega zakona brez izpolnjevanja vseh pogojev, ki trenutno veljajo…«. (Na komercialni televiziji so mnenje ZZS grdo ironizirali v smislu: »Samo za denar gre.« Čebaškova in njena plača, saj veste…) Kaj pa določilo v resnici pomeni? Prišli bodo nam neznani zdravniki in začeli delati kar brez licence. Bi jim zaupali svoje otroke? Jaz že ne.

Smo vseeno lahko optimistični? Bo inštitut končno zaživel, začel reševati življenja otrok in lajšal trpljenje njihovih staršev? Bo dobra izbira? Zame trenutno pogojno. Zanima me, kdaj bodo zagotovili kontinuirano prisotnost kardiologa in kirurga. (Za zdaj nič ne kaže na to.) Zakaj ne zaposlimo naših treh kardiologov in raje njim damo primernejšo plačo namesto astronomskih zneskov tujcem? Ne nazadnje: kako lahko nekdo, ki ne zna slovensko, postavi pravo in natančno diagnozo? Prevajalec ni ravno rešitev, je pa podvojeno delo.

Zapletov še vedno ni konec. ZZS ugotavlja, da se je Cerarjeva vlada ujela v lastno zanko. Ministrstvo za zdravje je namreč z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je bila sprejeta lani, delovanje nacionalnega inštituta onemogočilo samo. Kaj pa zdaj?

Zdi se, da bo operacija otrok v tujini vsaj še nekaj časa boljša izbira. Na žalost.

Polona Jamnik, Bled