Delnice, ponedeljek popoldne. Trgovinski center tik pred mestom. Popolnoma opustele trgovine. Iz bifeja pred trgovino se sliši zavijanje sirene. »Ne skrbite,« reče blagajničarka, »gledajo prenos prihoda nogometašev in naše fante s policijskim spremstvom peljejo v Zagreb. Zato se sliši zavijanje siren.« Tudi v ponedeljek je bila Hrvaška še vedno v nogometnem deliriju. Šele v torek se je država komaj vrnila v normalno stanje. Seveda s pripombo, da so avtomobili še vedno okičeni z zastavami in da na skoraj vsaki hiši še vedno visijo navijaški transparenti in zastave. Mnogi turisti se bojijo, da bo država do prihodnjega svetovnega prvenstva ostala okrašena s kockicami.
Če se v teh dneh pogovarjate s Hrvati, so razumljivo ponosni na svoje nogometaše. Presenetljivo pa je, da je njihovo mnenje o finalni tekmi precej drugačno, kot ga prikazujejo hrvaški mediji, ki še vedno trobijo, da je rezultat finala lažen, da so jih sodniki okradli. Še malo pa bodo zapisali, da finalne tekme ne priznavajo in da so prvaki Hrvati. Povprečni Hrvat bo dejal, da so bili Francozi pač boljši in da je bila to zgodovinska možnost za osvojitev naslova svetovnega prvaka, ki se pač ni udejanjila. Čeprav so jih že od začetka prvenstva prepričevali, da bodo Hrvati prvaki. Kako zelo so verjeli v to, priča tudi sladoled, ki ga prodajajo in se imenuje »svetovni prvaki«. Ko odprete vrečko, vas v njem preseneti tetovaža s francosko zastavo. Gotovo je bilo mišljeno, da bo to po zmagi Hrvaške na svetovnem prvenstvu totalen prodajni hit. Tako pa ni junaka, ki bi si ta hip drznil na roko nalepiti francosko zastavo.
Črne sence popolnega slavja
Med Hrvati je zelo priljubljena tema pogovorov tudi življenjska zgodba Luke Modrića. Ko se je skupaj s tremi soigralci vrnil v Zadar, je z enega od nadvozov visel napis »Tudi mi smo pasli ovce z Modrićem«. Njegova življenjska zgodba od pastirja na Velebitu do dečka, ki sam dneve in dneve nabija žogo v zid parkirišča hotela, v katerem je bila njegova družina v izgnanstvu, in nazadnje do najboljšega igralca svetovnega prvenstva je zgodba hrvaškega sna o uspehu. Ob tem da se v času prvenstva skoraj ni pisalo o črni packi v življenjepisu Luke Modića in njegovi vpletenosti v afere bratov Mamić. Prav dan po koncu svetovnega prvenstva so sojenje Modriću v zvezi z lažnimi izjavami na sodišču prestavili iz Osijeka v Zagreb.
Druga črna senca njegovega slovesa pa je njegova želja, da se slavju nogometašev pridruži tudi kontroverzni in z nacionalistom označeni pevec Marko Perković - Thompson. Na avtobus hrvaške reprezentance v žaru slavja je namreč prišel na željo Luke Modrića in selektorja Zlatka Dalića. Kot je kasneje hrvaškim medijem dejal pevec, sta ga nogometna zvezdnika prosila, naj se jima pridruži, čeprav je pevec dejal, da bo to morebiti koga razjezilo. Nogometašem je menda zapel vse, kar so ga prosili, tudi pesem Bojna Čavoglave, ki je bila napisana v smislu dvigovanja morale hrvaških vojakov v času vojne in vsebuje tudi stihe: »Slišite, srbski prostovoljci, četniki banditi, naša roka vas bo dosegla tudi v Srbiji.« Na vprašanje novinarjev, zakaj so na avtobus in na slavje v Zagrebu povabili tudi Thompsona, je Zlatko Dalić jezno odgovoril, da naj ga z vprašanji o pevcu ne provocirajo, saj so vendar podprvaki sveta: »On je naša himna.« Kar je res, saj so igralci ob vsakem slavju v garderobi redno prepevali tudi njegove pesmi.
Povezava Thompsona in nogometašev pa je razjezila tudi mnoge Hrvate. Igralka Nataša Janjić, ki sicer o nogometu na svojem facebooku ni pisala, je potem, ko je na odru sredi Zagreba ob nogometaših zagledala tudi Thompsona, zapisala: »Pred koncem imamo radi ustaše. Taki smo. Neopisljivo.« Čeprav so nekateri komentatorji, denimo na portalu Telegram, zapisali, da »so bili ljudje ob slavju tako veseli, da jim je bilo vseeno, ali je bil na odru Thompson ali TBF, kar je pravzaprav poraz poskusa politizacije svetovnega prvenstva«. Morebiti je to najpomembnejša lekcija, ki so se jo z uspehom na svetovnem prvenstvu naučili Hrvati.
