Predstavništvo evropske komisije v Berlinu je včeraj za nekaj ur postalo središče energetskega geopolitičnega merjenja moči med Rusijo, Ukrajino, Evropsko unijo in tudi ZDA, pa čeprav predstavniki slednje države sploh niso bili prisotni. Za mizo v diplomatskem predstavništvu so sedli štirje možje, ki naj bi v prihodnjih mesecih razrešili drugi največji spor med sosedama, po pomembnosti takoj za rusko pripojitvijo Krima.

Ukrajinski zunanji minister Pavlo Klimkin, ruski energetski minister Aleksander Novak, šef ukrajinskega energetskega podjetja Naftogaz Andrej Kobolev in šef ruskega Gazproma Aleksej Miller so pod posredništvom podpredsednika evropske komisije Maroša Šefčoviča, pristojnega za energetsko unijo, sedli k prvemu krogu pogajanj o prenosu ruskega plina čez ukrajinsko ozemlje, ki se bodo vlekla več mesecev. Prava pogajanja to včeraj še niso bila. Vse vpletene strani so namreč določile zgolj, kako pogosto se bodo v prihodnjih mesecih sestajali, da bi razrešili enega bolj zapletenih plinskih sporov, v katerem se mešajo ameriški geopolitični in gospodarski interesi, evropska potreba po diverzifikaciji energetske oskrbe, nemški in ruski gospodarski interesi ter strah vzhodnih držav članic pred energetsko odvisnostjo od Rusije.

Koliko ruskega plina bo v EU še prispelo skozi Ukrajino?

Pogajalci bodo poskušali streti trd energetsko-geopolitični oreh: koliko ruskega plina in pod kakšnimi pogoji naj proti Evropski uniji še teče čez ukrajinsko ozemlje po letu 2019, ko poteče desetletna pogodba o prenosu zemeljskega plina med Rusijo in Ukrajino. Ko sta se Ukrajina in Rusija pred leti znašli v zaostrenih geopolitičnih odnosih, tudi zaradi premikov Nata proti ruskim mejam, so se napetosti zaostrile tudi na energetskem področju. Ukrajina ni več hotela plačevati visokih dobavnih cen zemeljskega plina, zaradi česar je Rusija zmanjšala dobavo plina v Ukrajino, ta pa si je odščipnila svoj delež od zmanjšanih dobavljenih kapacitet, kar je Evropsko unijo pred slabim desetletjem vsaj dvakrat pahnilo v težave pri oskrbi z zemeljskim plinom. Deset let pozneje spor še vedno ni dokončno rešen.

»Čas se hitro izteka. Konec leta 2019 je pred vrati, zato moramo delati zelo trdo, da bomo razjasnili, ali bomo 1. januarja 2020 imeli dolgoletni dogovor o prenosu plina skozi Ukrajino, ki bo tudi ekonomsko opravičljiv,« je relativno kratek čas za dosego dogovora opisal podpredsednik komisije Šefčovič. Na tnalu je tretjina ruske oskrbe z zemeljskim plinom za Evropsko unijo, ki ta čas še poteka čez ukrajinsko ozemlje. Vprašljivo pa je, ali bo sedanjih 93 milijard kubičnih metrov pretočenega zemeljskega plina čez ukrajinsko ozemlje – polovica letne ruske prodaje plina v EU – v prihodnje še obstalo. Rusija namreč zaradi gradnje plinovodov Turški tok preko Črnega morja in Severni tok 2 preko Severnega morja razmišlja o zmanjšanju dobave plina čez ukrajinsko ozemlje.

Aleksej Miller je v preteklosti že nakazal, da bi lahko čez ukrajinsko ozemlje v EU dobavljali le še 10 do 15 milijard kubičnih metrov plina na leto. Zmanjšana dobava bi ukrajinski proračun udarila s precejšnjimi izgubami zaradi upadlih tranzitnih prihodkov. Ti zdaj prispevajo približno 3 odstotke BDP oziroma slabe tri milijarde dolarjev.

Nova pogajanja bremeni arbitražni spor

Medtem ko Rusija tudi v poletnih mesecih dosega rekordno prodajo plina v EU in išče nove poti za oskrbo Evrope, pa Evropski uniji ostaja v interesu, da Ukrajino ohrani na ruskem energetskem zemljevidu. »Rusija želi ostati zanesljiv dobavitelj, Ukrajina pa zanesljiva država prenosa plina,« je včeraj svoje posredniške veščine že preizkušal Šefčovič in napovedal, da namerava evropska komisija delovati kot pošten posrednik. »Pred nami so zelo kompleksna in naporna pogajanja. Potrebna bo zavzetost, pogajanj se strani ne bosta smeli lotevati sovražno naravnani,« je podaril podpredsednik komisije.

Pogajanja pa ne bodo težavna zgolj zato, ker se morata državi dogovoriti o obsegu prenosa plina, taksah in ceni ukrajinskega odkupa ruskega zemeljskega plina v prihodnje. Ob globokem političnem nezaupanju pogovore bremenijo še ne dokončno razrešeni plinski spori med državama, ki so pristali pred arbitražnim sodiščem stockholmske gospodarske zbornice, kjer sta državi vložili tožbo druga proti drugi.

Po več letih presojanja je januarja letos arbitražno sodišče Gazpromu naložilo plačilo 2,56 milijarde dolarjev kazni, ker med plinsko krizo v Ukrajino ni dostavil pogodbeno dogovorjenih količin zemeljskega plina. Ukrajini pa je sodišče naložilo, da mora do preteka pogodbe z Rusijo odkupiti od 4 do 5 milijard kubičnih metrov ruskega plina na leto, četudi po višjih cenah, kot bi lahko plin dobili pri drugih dobaviteljih. A ta odločitev arbitražnega sodišča plinske sage med Ukrajino in Rusijo ni končala. Rusija arbitražne odločitve noče sprejeti in se je nanjo pritožila. Ukrajina jo je medtem že začela uveljavljati – v skladu z mednarodnim pravom je v več državah na sodišča vložila zahtevo, da na podlagi razsodbe za poplačilo obveznosti zasežejo imetje Gazproma.

»Današnji sestanek je bil pomemben za graditev zaupanja. Prepričan sem, da bomo našli zadovoljivo rešitev za obe strani,« je bil zadovoljen Šefčovič. Pogajanja bodo potekala vsakih šest do osem tednov, izmenično pa naj bi se pogajali na tehnični in visoki politični ravni.

,