Delavcem v Drugi violini se obetajo zaposlitve

To bo omogočil zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki je bil sprejet pred volitvami, veljati pa bo začel prvega januarja. Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, ki upravlja Drugo violino, meni, da bo zakon odpravil stigmatizacijo in da bodo ljudje s posebnimi potrebami lahko dosegli minimalno plačo.

Druga violina je del varstveno-delovnega centra Draga. Zaposleni s posebnimi potrebami imajo status zaposlenih v varstveno-delovnih centrih, kar pomeni, da imajo status invalida po leta 1983 sprejetem zakonu o družbenem varstvu, ki je imel cilj ljudem z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju zagotoviti socialno varnost in večjo neodvisnost od družine. V postopku pridobivanja pravice do teh sredstev pa izgubijo poslovno sposobnost, ki bi jim omogočala sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kot jih sicer sklepajo vsi zaposleni. Zakon dopušča, da varstveno-delovni centri izvajajo tudi tržno dejavnost, in določa, koliko tako pridobljenih sredstev se lahko porabi za nagrade in koliko za razvoj dejavnosti. Nagrade so vezane na določene kriterije in seveda odvisne od tega, koliko so zaposleni, aktivni. Najbolj marljivi tako dobijo do 180 evrov na mesec, ne da bi izgubili pravico do invalidnine. Večina jih osemurnega delovnika ne zmore, ampak delajo po pet, šest ur na dan, in to ne vsak dan, ampak dela kombiniramo z zaposlovanjem na drugih delih.

Na začetku smo prejeli kar nekaj donacij in iz njih financirali predvsem nakup opreme. Po šestih letih delovanja bi se gostilna že lahko financirala sama. Lahko bi jo ustanovili kot socialno podjetje, če bi bilo mogoče urediti tudi status zaposlenih oseb s posebnimi potrebami, ki v njej delajo. Imamo dovolj gostov in stabilno organizacijo dela. Letos je bil sprejet zakon o socialnem vključevanju, ki jim bo omogočal enako zaposlovanje kot vsem ostalim in s tem enakovredno vključitev v družbo. Čakamo novo vlado in podzakonske predpise, ki jih je treba še pripraviti za uveljavitev zakona.

Osebe z motnjo v duševnem razvoju, osebe s pridobljeno poškodbo možganov pa tudi druge skupine invalidov želijo biti enake vsem drugim. Želijo imeti enake pravice in enak status. V Evropski uniji že dolgo tečejo procesi deinstitucionalizacije, vključevanja v družbo, pri nas pa je ta proces počasen in vsi odgovorni so pri tem premalo aktivni. Pri vključevanju v družbo ne potrebujejo nekih posebnih pogojev za življenje, ampak takšne, kot vsi mi. V resnici ne potrebujejo pretiranega varstva in posebne obravnave, potrebujejo pa včasih podporo pri vsakodnevnih aktivnostih in odgovorih na vprašanja, kot so, kako se odločiti, kako reševati probleme, kaj narediti, zakaj so nekatere stvari prav takšne… V tujini poteka inkluzija precej bolj intenzivno in učinkovito. Osebe z različnimi težavami in ovirami, kot so naši zaposleni v Drugi violini, so uspešno vključili v vsakdanje okolje. V soseskah, kjer bivajo, ne izstopajo niti niso kako drugače izpostavljeni v primerjavi z ljudmi, s katerimi si delijo življenjski prostor. Vključeni so v vsakdanja dela v trgovinah, knjižnicah, hotelih… Ljudje ne hodimo v službo le zato, ker smo za delo plačani, pač pa nam delo omogoča pridobivanje socialne mreže, prijateljev, krepi samozavest, omogoča učenje novih spretnosti.

Novi zakon o socialnem vključevanju je bil sprejet tik pred volitvami. Naloga nove vlade bo, da pripravi podzakonske predpise, da bo zakon lahko zaživel tudi v praksi. Namen zakona je bil enakovredno vključevanje v družbo vseh, saj je ena glavnih predpostavk uresničevanja socialnega modela, ki ga želimo uveljaviti, da sta vsem osebam z najrazličnejšimi težavami omogočena izbira in prevzemanje odgovornosti, tudi ko nismo povsem prepričani, da je to v soglasju z našimi prepričanji. To pomeni razumevanje in sprejemanje drugačnosti, tudi sprejemanje in upoštevanje izbire, ko gre za subjektivno in objektivno presojo življenja.

To je bila osnovna ideja pripravljalcev zakona. Gre za enakopravno vključevanje v družbo, pri tem pa sprejemanje tako dolžnosti kot pravic. Narejenih je bilo kar nekaj pilotnih projektov tudi pri nas, ki so pokazali dobre rezultate. Zaposleni so se pokazali kot izredno marljivi delavci, skoraj nimajo bolniških odsotnosti, ko osvojijo naloge, pa so zelo natančni. Imeti morajo tudi enake pravice. Če jaz ne morem več opravljati istega dela pod enakimi pogoji kot prej, lahko pridobim pravico do skrajšanja delovnega časa ali premestitve na drugo delo ob enaki plači. Oni zdaj te pravice nimajo.

Enako kot za druge delavce. Danes imajo invalidnino in druge socialne transferje. Če bi imeli plačo, tega ne bi potrebovali. Seveda so tudi taki s težko motnjo v razvoju, ki tega ne zmorejo, in zanje je stari sistem še vedno dober. Zanje bo stari sistem ostal, možen bo pa prehod v novega. Če ne bodo zmožni delati, bo mogoč prehod nazaj na invalidnino. Prehodnost je ena največjih pridobitev novega zakona.

Okoli 30. Vključujemo tudi mlade, stare 16, 17 let, ki so na praksi. K nam jih prihaja skupaj okoli 50. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič je 470 otrok, mladostnikov in odraslih z motnjo v duševnem razvoju ali pridobljeno možgansko poškodbo.