Na prvi pogled se je prostorna in gozdnata ograda v zgornjem delu živalskega vrta zdela prazna, a takoj ko so v vratih ograde zarožljali ključi, kar običajno napoveduje čas hranjenja, so pod razgledno ploščad za obiskovalce prihiteli prej dobro skriti trije evrazijski risi, predstavniki podvrste karpatskih risov. Da se ob njihovem domovanju nekaj dogaja, so živali zagotovo slišale še preden so obiskovalci zaslišali rožljanje. Kot pojasnjuje njihov oskrbnik Rok Rozman, ki skrbi tudi za druge živali v ogradah na strmem pobočju vrta, imajo risi namreč izjemen sluh. Slišijo lahko zvoke, ki jih ljudje niti ne zaznamo. »Če bi se 60 metrov stran premaknila miš, bi jo ris slišal,« ponazori Rozman.
Kiril jedel za tri
Ograda za rise v ljubljanskem živalskem vrtu je nekaj posebnega in po mnenju tujih strokovnjakov ena največjih in najlepših ograd za rise v Evropi. Na območju domovanja teh ogroženih zveri, ki jih je pri nas po nekaterih ocenah le trinajst do petnajst, ob urejanju ograde niso prav veliko spreminjali: ohranili so gosto rožniško podrast in gozdnato pobočje. Trije evrazijski risi imajo tako veliko možnosti za raziskovanje, hkrati pa se lahko skrijejo pred radovednimi obiskovalci, če želijo. Ograda je tudi dovolj velika, da so si lahko Rožnik, Luks in Kiril razdelili teritorij. »Večinoma so vsak v svojem delu ograde. Tako je tudi v naravi, saj so samotarji, samec in samica sta skupaj le v obdobju parjenja,« pojasnjuje Rozman.
Čeprav se zdi, da so ti kratkorepi plenilci na las podobni drug drugemu, jih njihov oskrbnik brez težav razlikuje. »Vsaka žival ima nekoliko drugačen vzorec kožuha.« A ne le po vzorcu, tudi karakterno je trojica raznolika. »Luks in Rožnik sta do oskrbnikov bolj zadržana, medtem ko je Kiril precej pogumen. Ko smo jih združili, je pojedel tudi hrano, ki je bila namenjena Luksu in Rožniku. Posledično je imel štiri kilograme preveč, druga dva pa tri kilograme premalo. Nekaj časa smo jih zato hranili ločeno, zdaj pa se je ravnotežje že vzpostavilo,« sobivanje v ogradi opisuje oskrbnik.
Begunci iz Osijeka
Risi ograde pod Rožnikom naseljujejo že tri desetletja. Še v starem zverinjaku, nasproti slonice Gange, sta prebivala dva risa, ki sta se skotila leta 1986. Pet let kasneje, med vojno na Balkanu, so se jima kot vojni begunci pridružili še dva samca in samica iz živalskega vrta v Osijeku. V zdajšnjo ogrado so živali preselili leta 1995, kjer so do pozne starosti živeli risi Castor, Poluks, Baron in Cezar ter risinja Venera. V ogrado so nato pred osmimi leti naselili tri leta starega samca iz Madžarske in leto dni staro samico iz Nemčije.
Par s čopkastimi uhlji se je odlično ujel, njuno idilo pa je pred štirimi leti presekal žledolom, ki jima je uničil domovanje. Risa sta uničeno ogrado izkoristila za raziskovanje Rožnika, spotoma pa v živalskem vrtu uplenila gamsa. Samca, ki je ob vrnitvi v živalski vrt dobil ime Rožnik, so kmalu ujeli, medtem ko je bila risinja Zoja na prostosti dober mesec. Zaradi zloma stegnenice in slabega zdravja zobovja so jo operirali, kar je dobro prestala, a se je ob prebujanju iz narkoze njeno stanje usodno poslabšalo. Ris Rožnik je zato leta 2015 v prenovljeni ogradi dobil družbo iz živalskih vrtov Karlsruhe in Magdeburg: leta 2006 skotenega Luksa in leto dni mlajšega Kirila.
