Oba ameriška gosta, ki sta Ljubljano obiskala na povabilo slovenskega PEN, bi lahko opredelili kot aktivista v sferah umetnosti, kulture in izobraževanja. S svojim delom odpirata prostor umetniškega izražanja ranljivejšim in izoliranim družbenim skupinam, ki jim umetnost v institucionalni obliki pogosto ni dostopna.
Pesnik in kritik Mark Nowak je član ameriškega PEN in ustanovitelj Delavske šole pisanja (Worker Writers School), ki je v New Yorku nastala pred osmimi leti. Nekaj let prej sta bila z Liso Arrastia, sicer vodjo Mladinskega arhiva na newyorški državni univerzi Albany, na potovanju po Argentini, kjer sta po ekonomskem propadu države opazovala, kako delavci prevzemajo in sami upravljajo tovarne. »Ko so delavci zasedli tovarne, so se jim v podporo pridružile tudi kulturne skupine. Delavci so kulturi odprli vrata in v tovarnah vzpostavili knjižnice, gledališča, tudi tečaje lončarstva,« pojasnjuje Nowak. Pred tem je poezijo že poučeval v zaporih in šolah, takrat pa je pomislil: »Zakaj ne tudi v tovarnah?«
Delavski boj in umetnost
Delavska šola pisanja zajema srečanja raznolikih družbenih skupin, kjer poezijo pišejo vsi, ki si tega želijo. Sodelovali so s taksisti, mehiškimi migranti, ki delajo na kmetijah v okolici New Yorka, z delavci v trgovinah, turizmu in oskrbi, povezani so z begunskim centrom v okolici mesta, prve korake pa so naredili v obratih tovarne Ford. Delavci se na srečanjih izražajo s pisanjem kratkih pesmi, ki jih na koncu tudi predstavijo na javnih branjih. Tudi ta so na netipičnih lokacijah, enkrat v gledališču, drugič v knjigarni, na trgu ali tržnici. Šola pisanja deluje kot forum, v katerem svoj glas uporabljajo tisti, ki so vedno preslišani in obravnavani pretežno v številkah.
Pri tem ustvarjanju je pogosta oblika kratkih pesmi z imenom tanka, ki izvira iz Japonske. Po obliki spominja na nam bolj znani haiku, vendar osnovnim trem vrsticam, ki imajo po pet, sedem in pet zlogov, sledita še dve, ki imata vsaka sedem zlogov. »Pred časom sem našel knjigo japonskih tank, ki so nastale med prvo in drugo svetovno vojno. Takrat je bilo na Japonskem močno delavsko gibanje, skupine delavcev so se izražale prav s to obliko, zato te pesmi na delavnicah uporabljamo kot primer,« je razlagal Nowak.
Revolucionarna gibanja, ki so se razvijala v deprivilegiranih okoljih, so bila pogosto povezana z umetnostjo, kar pa uradna zgodovina praviloma spregleduje. »Veliko elitnih pesnikov poezije, ki nastaja na naših delavnicah, ne dojema kot poezijo. Ne zavedajo se, da ima tovrstna umetnost dolgo zgodovino, saj se je dogajala v prostorih, kamor oni ne zahajajo: v zaporih, kleteh in skupnih prostorih javnih stanovanjskih zgradb,« pravi Arrastia. Delavnice so tako namerna kritika uveljavljenih umetnikov, ki pogosto prevzamejo identiteto elite ter v družbenem in političnem dialogu ne sodelujejo.
Zvočni dnevniki mladih
Z Delavsko šolo pisanja sodeluje tudi fundacija Ed Factory, katere ustanoviteljica je Arrastia. Nastala je kot odgovor na izobraževalni sistem v ZDA, ki je bil predvsem v revnejših okoljih preoblikovan v »promocijo korporativnih vrednot«. Z učitelji sodelujejo pri iskanju načinov preseganja odtujenega in enosmernega posredovanja znanja, med mladimi pa spodbujajo osebno izražanje z »angažiranimi intervjuji«.
Mladi v starosti od 17 do 25 let ustvarjajo osebne zvočne dnevnike tako, da se snemajo med pogovorom in popisovanjem izkušenj iz svojega lokalnega okolja. Opisujejo občutke, razmišljanja in razumevanje lastnega specifičnega položaja v družbi. Posnetke zvočno obdelajo v celoto in jih kasneje poslušajo ter delijo z javnostjo. »Tako se mladi svobodno izražajo na načine, ki jih v šolah niso deležni, obenem obujajo svojo človečnost in se učijo komuniciranja med sabo,« je poudarila Arrastia. Takšnih zvočnih dnevnikov, dolgih od ene do nekaj minut, je nastalo že okrog 600, pred kratkim pa so celoten arhiv sprejeli tudi v East Side Freedom Library. »To pomeni, da bodo vtisi človeških življenj živeli za vedno,« je sklenila Arrastia.
