Spoštovanje predpisanih postopkov je seveda pomembno, toda med postopkovnimi in drugimi formalizmi sodišča včasih preslabo ločujejo tiste, ki so namenjeni nujnemu varovanju pravic strank, od drugih, manj pomembnih. Tu sodišča včasih zapadejo v pretiran formalizem (ne le naša, to tudi nasproti drugim vedno bolj kritizira tudi evropsko sodišče za človekove pravice). Pri nas doma se je temu v zadnjem letu močno zoperstavljal zlasti ustavni sodnik ddr. Jaklič, tudi z mojo javno podporo.
Janševe obsodbe v zadevi Patria pa ustavno sodišče ni razveljavilo zaradi kakšnih postopkovnih napak, ki tudi po mojem mnenju ne bi smele prevladati nad jasno in zakonito ugotovljeno krivdo, ampak zato, ker v obtožnici sploh ni bilo navedeno, kakšnega konkretnega dejanja je bil takrat Janša sploh obtožen – in tako njegove krivde sploh ni bilo mogoče zakonito ne potrditi ne zanikati. Toda to ni bila »postopkovna napaka« tožilca (ki bi to, recimo, vedel, a le pozabil napisati), to je bilo nekaj mnogo hujšega: nekomu se je sodilo za kaznivo dejanje, ne da bi bilo sploh povedano in ugotovljeno, kako konkretno naj bi bil obtoženi to res naredil. Za ilustracijo: nikogar ni mogoče obtožiti npr. za umor določene osebe, če ne znamo povedati, ne kdaj, ne kje, ne na kakšen način naj bi bil obtoženi to storil. Javnost je lahko še tako prepričana, da je storilec tega kaznivega dejanja prav obtoženi in nihče drug, toda če tožilec v obtožnici nikakršne konkretizacije očitanega dejanja ni podal, zakonitega sojenja na tako »prazni« dejstveni podlagi sploh ne more biti.
Laik bi sicer tudi taki napaki tožilca lahko rekel procesna napaka, v strokovnem jeziku pa je to »kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu«, ki je izrecno prepovedana v ustavi – zato je prav na tej podlagi ustavno sodišče moglo (in moralo) vse prejšnje sodbe, ki so to spregledale, razveljaviti. In tako je kljub svoji takratni »politični« razcepljenosti odločilo celo soglasno!
V medijih neprestano ponavljajoče se trditve, da so Janšo takrat obsodbe rešili njegovi politični prijatelji v ustavnem sodišču, so torej neresnične in povsem neodgovorne. Kdor je še danes prepričan o Janševi krivdi v tisti zadevi, naj se torej jezi na tiste, ki so ga obtožili in obsodili, ne da bi znali povedati, za kakšno konkretno dejanje so ga obtožili in obsodili. Seveda ni izključeno, da je kdo od njih s tem hotel Janši tudi politično škodovati, dejansko pa mu je s prireditvijo kazenskega sojenja, ki je bilo potem na ustavnem sodišču razveljavljeno kot nezakonito, po mojem mnenju v marsičem tudi koristil, ne le škodoval. Za koliko se je takrat prav zaradi tega število Janševih potencialnih (realno še dosegljivih) političnih podpornikov zmanjšalo in za koliko zvečalo, sicer ne bo možno ugotoviti nikoli – da je podporo njegovih že dotlej zvestih podpornikov prav ta nezakoniti manever tako rekoč »zabetoniral« za vedno, je pa menda zunaj vsakega dvoma.
Kar bo zdaj, če si dovolim še to domnevo, v primeru neuspeha Šarčeve koalicije (takojšnjega ali kasnejšega) še dodatno oteževalo, da bi se SDS vsaj začela premikati v položaj desne stranke z bistveno manj »janšizma«, sposobne tako sodelovanja kot zlasti korektnega političnega tekmovanja s strankami levo od nje.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče