Na prvi pogled se zdi prihod Ane Lederer na čelo zagrebškega urada za kulturo dobra novica: na tem mestu je namreč nasledila Ivico Lovrića, bivšega srednješolskega učitelja z diplomo prometne fakultete, ki s kulturo ni imel nobene zveze in je niti ni hotel imeti. Toda položaj je v resnici slabši, kot je bil prej.
»Bolje zanje, da so tiho«
»Tudi jaz se na njihovem mestu ne bi oglašala,« je bil prvi stavek, ki ga je po svojem imenovanju izrekla Ana Lederer, članica stranke Neodvisni za Hrvaško. Šlo je za odgovor na vprašanje, kako to, da se kulturna javnost ni postavila proti njej na enak način, kot se je pred slabima dvema letoma proti njenemu strankarskemu kolegu, razvpitemu Zlatku Hasanbegoviću, revizionističnemu zgodovinarju, ki je bil krajši čas (v katerem je naredil ogromno škode) hrvaški kulturni minister. Ta tiha grožnja pa je zelo kmalu postala konkretna, ko je delo gledališkega režiserja Oliverja Frljića označila za politični aktivizem, ki ga ni treba financirati z javnimi sredstvi. S tem je pravzaprav napovedala izgon Frljića (in seveda vseh drugih, ki se po njenem mnenju ukvarjajo s »političnim aktivizmom«) iz zagrebških gledališč ter kulture sploh. Zdi se torej, da namerava Ana Lederer ponoviti Hasanbegovićeve kulturnopolitične »uspehe«, le da na formalno nekoliko nižji ravni.
Na mesto vodje zagrebškega urada za kulturo je prišla po zaslugi tradicionalne politične trgovine v mestni skupščini, saj župan Milan Bandić potrebuje prav vsak glas, da bi obdržal položaj, na katerem brez sramu lovi ravnotežje že 16 let, nenehno v strahu, da ga ne bodo spet aretirali zaradi finančnih malverzacij in klientelizma. Težavnost njegovega položaja ga sili v vse bolj neverjetne politične, moralne in logične kombinacije; tako je nekoč prepovedal plakat za gledališko predstavo, ki naj bi žalil verska občutja meščanov, in se s tem prikupil radikalnim katolikom, le kak dan pozneje pa se je šopiril z rdečo zvezdo na suknjiču. Pri Bandiću, kakršen je, je pač vse mogoče; toda mojster političnih kupčij se je pri sklenitvi pakta s Hasanbegovićem morda vseeno uštel – apetiti, ki jih imajo Neodvisni za Hrvaško, so kot pri vseh majhnih strankah večji od njihove politične teže, vendar Bandić pri tem nima kaj dosti izbire.
Vsak igra svojo igro
A Neodvisni za Hrvaško so vendarle poseben primer: poleg običajne želje po oblasti jih žene tudi maščevanje, Hasanbegovića družinsko, Ano Lederer pa osebno. Položaj v HNK je izgubila v času »leve« vlade, ki jo je vodil Zoran Milanović, in sicer na vztrajanje takratne kulturne ministrice Andreje Zlatar Violić. Ta rana se ni nikoli zacelila, čeprav so Ano Lederer ujeli s prsti v marmeladi, revizija poslovanja HNK je namreč med drugim pokazala, da si je izplačala poseben honorar za urejanje sezonske programske knjižice, kar bi sicer moralo spadati med običajne naloge ravnateljice, sploh če je po poklicu teatrologinja. Sicer drži, da je bila kot direktorica HNK programsko rahlo konservativna, vendar takrat ni kazala revizionističnih in desničarskih teženj. Njena na novo odkrita zagrizenost je svojevrsten dolg Hasanbegoviću, ki ji je ponudil zavetje, ko je niti HDZ ni hotela prepoznati kot žrtve »levega terorja« in je predlagati za kulturno ministrico.
Zato zdaj počne to, kar lahko, in igra je preprosta: Bandić dopušča Hasanbegoviću, da ga izsiljuje, ker mu gre za drug, večji vložek; Hasanbegović se igra politiko samo zato, ker je to zanj postal način razreševanja mladostne travme zaradi deda kolaboranta, ki je izginil po letu 1945; Ana Lederer pa igra vlogo Hasanbegovićevega »biča«, saj bi bila brez nje spet samo nepomembna teatrologinja v arhivu Inštituta za zgodovino hrvaške književnosti in gledališča. Vsak od njih liže svojo rano s tujim jezikom, kar niti ne bi bilo tako hudo, če tega ne bi počeli na plečih drugih in se obenem obnašali kot tožilci in sodniki hkrati. Torej kot – cenzorji.
Škoda, ki jo je povzročil Hasanbegovićev ministrski mandat v letu 2016, še vedno ni dokončno znana, opaziti pa jo je tudi pri pogojih za delovanje neodvisne scene. Ker je velik del te v Zagrebu in ker ima Bandić pred sabo še tri leta mandata, za katerega potrebuje tudi Hasanbegovića in posledično Ano Lederer, se zato zdi, da se neodvisni kulturi ne piše nič dobrega, pa četudi je začela celo ministrica za kulturo Nina Obuljen Koržinek po novem braniti »pravico do svobodnega ustvarjanja« vsakega umetnika.