Dušo ima. Mnogi se sicer pridušajo, da je nima. Da vedno znova brezdušno odide tja, kamor ne bi smela. Ali še huje: konča tam, kamor je nihče noče poslati. Zame so to le ocene razočaranih in obupanih, ki jo morda občudujejo, sovražijo, malikujejo – a je ne poznajo. Jaz jo poznam od otroških let in že kot otrok sem vedel, da bom z njo. Vedno in povsod, vedno ob njej in z njo. In zato ni čudno, da so najlepši spomini na otroštvo in mladost povezani z njo. Brez nje ne bi dojel, kaj je popolna sreča in kaj obupna žalost. Za vse to je poskrbela in še skrbi in še bo. Do konca oziroma

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.