Odkar je aprila postal etiopski premier, je 42-letni Abiy Ahmed odpravil izredno stanje, osvobodil več tisoč političnih zapornikov in se spravil z Eritrejo. Etiopijci so čedalje bolj navdušeni nad njim in premierjevo sliko je mogoče videti vsepovsod, tudi na taksijih in minibusih.
Mineva ravno sto dni, odkar ga je Demokratična revolucionarna fronta etiopskih ljudstev imenovala za svojega voditelja in ga s tem postavila na čelo vlade. Zadnja tri leta se je koalicija na oblasti soočala z uporom velikega dela Etiopijcev, ki so zlasti nasprotovali prevladi manjšinskega ljudstva Tigrajcev. Grozilo je, da se bodo etnične napetosti sprevrgle v državljansko vojno. Prvi korak, ki je vodil do umiritve razmer, je naredil prejšnji premier Hailemariam Desalegn s svojim odstopom februarja letos. Njegov naslednik Abiy Ahmed pa je nato s svojo modrostjo, omiko, širokopoteznostjo, energičnostjo, elanom in velikodušnostjo osvojil srca sto milijonov Etiopijcev. Upor in bes proti vladi sta se nepričakovano spremenila v brezpogojno podporo novemu premierju, ki hoče spremeniti obstoječe razmere in izpeljati revolucijo od zgoraj.
Nepredstavljivo srečanje
Predvsem je ključno, da je Ahmed, ki pripada večinskemu ljudstvu Oromcev, roko sprave ponudil tako etiopski opoziciji kot Eritreji, s katero je leta 1998 izbruhnila vojna, mir iz leta 2000 pa se vse do letos ni upošteval. Vrhunec sprave z Eritrejo – kjer sicer s trdo roko od nastanka države leta 1993, ko se je odcepila od Etiopije, vlada Isaias Afwerki – je bil Ahmedov obisk v Asmari pred nekaj dnevi. Še pred nekaj meseci si nihče niti v sanjah ni mogel predstavljati tako prisrčnega srečanja med voditeljema Etiopije in Eritreje. O tem, kako daljnosežno in širokopotezno razmišlja mladi premier Ahmed, kaže njegova pripravljenost, da se odpove spornim obmejnim ozemljem, za katere je pred dvajsetimi leti padlo na desettisoče Etiopijcev. Skratka, lahko bi bil zgled politikom v Zagrebu in Ljubljani.
Trn v peti stari gardi
Ahmed zna tudi kritizirati lastno koalicijo. Med drugim je obtožil varnostno službo, da je zapirala nedolžne ljudi in jih mučila. Zamenjal je šefa varnostne službe in več odgovornih za režim v jetnišnicah, pa tudi načelnika generalštaba. Tako ni presenetljivo, da se v Etiopijo zdaj vračajo politični emigranti in da so se prejšnji teden v gibanju Patriotic Ginbot 7 javno odpovedali oboroženemu boju. Andargachew Tsege, 63-letni voditelj gibanja, ki je konec maja, čeprav obsojen na smrt, lahko zapustil zapor, je zdaj o Ahmedu dejal: »Dva dni po izpustu iz zapora me je povabil k sebi in uro in pol sva se pogovarjala o marsičem. (...) Imam velike upe za prihodnost. Doslej je storil vse tisto, kar Etiopijci zahtevajo že vrsto let. Priznal je, da je režim storil marsikaj narobe, in upal si je obtožiti državo, da je izvajala teror nad svojimi državljani.«
Toda Ahmedove velike reforme, ki so s privatizacijo nekaterih državnih podjetij pomembne tudi na gospodarskem področju, marsikoga v Etiopiji tudi motijo. Med drugim je odpor močan zlasti v stari gardi vladajoče koalicije, predvsem med Tigrajci, ki pod njim izgubljajo privilegirani položaj v politiki in gospodarstvu, ki so ga dobili po koncu diktature Mengistuja Haileja Mariama leta 1991. Pred tremi tedni so nasprotniki, ki jim gre v nos tudi mir z Eritrejo, Ahmeda poskušali na zborovanju v Adis Abebi ubiti z granato.
