Po eni strani je moja življenjska filozofija, da skušam čim manj škoditi naravi in njenim bitjem okoli sebe, potem pa takole brutalno nastopam proti polžem, ki mi kvarijo lep pogled na vrt in me skušajo spraviti ob del kosila ali celo ozimnice. Koliko smo res iskreno altruistični do drugih bitij in kje je meja naše tolerance? Polži se ob ugodnih vremenskih razmerah res lahko neverjetno razmnožijo, in če jih nekaj pobijem (pustimo podrobnosti postopka za kakšno drugo debato), še zdaleč ne bodo ogroženi. Lahko bi si kupil race tekačice in jim prepustil umazano delo. Ampak ker nisem do te stopnje duhovno razvit, da ne bi jedel mesa, bi se mi čez čas morda pocedile sline po pečeni raci (pa tega ne verjamem, kajti ko posvojimo neko žival za svojo domačo, se navežemo nanjo in je ne obravnavamo več kot potencialno pečenko).
Ampak vrnimo se raje k toleranci do drugih bitij. Nekaterih se tako in tako ne bomo nikoli znebili. Insekti so precej uspešnejši pri razmnoževanju kot mi in vedno bom z veseljem počil komarja, ki mi pije kri, če ga bom le dosegel. Kaj pa na primer medvedi? Tu je toleranca lahko že pod vprašajem. Seveda, v mestih ali v krajih, kjer medvedov ni, jim je lahko biti naklonjen. Malo težje pa je, če se sprehajajo okoli vaše hiše, vam prevrnejo smetnjak in razbrskajo smeti, moda vlomijo v čebelnjak… Potem se res pokaže, ali ste tolerantni in ste pripravljeni sobivati z njimi. Ali pa če vam volčji trop pokolje nekaj ovac, ki so vaš vir dohodka ali način preživljanja. Ko pobirate mrtve in napol požrte ovce, je težko zagovarjati povečan stalež volkov, pa čeprav vam strokovnjaki za te zadeve zatrjujejo, da so večje zveri pomemben člen naravnega ravnovesja. In ravno tu je najbrž kavelj.
Verjamem, da smo ljudje kot vrsta vendarle odvisni od kolikor toliko dobrega naravnega ravnovesja, če hočemo na daljši rok preživeti. Zato bi morali, včasih tudi s stisnjenimi zobmi, sprejeti dejstvo, da moramo sprejeti sobivanje tudi z za nas morda ne najbolj prijetnimi »sosedi«. Ampak hkrati bi morali ljudem, ki so bolj izpostavljeni, to tudi priznati in jim kot družba olajšati in pomagati živeti bližje medvedov, volkov in drugih, tudi redkih ptičev, če hočete, zaradi katerih morda ne morejo kositi tolikokrat, kot bi si želeli.
